Prvi pokojninski steber: večno mladi 130-letnik

Od predstavitve sprememb zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, kakor se uradno reče pokojninski reformi, so načrtovane novosti že nekaj mesecev ena osrednjih političnih tem v Sloveniji. Socialni partnerji, predvsem vlada in sindikati, soglasja o nujnosti sprememb ne samo da niso dosegli, ampak so se popolnoma razšli. Glavni kamen spotike je podaljševanje delovne dobe, s katero naj bi se upokojitvena starost postopoma zviševala, kot se podaljšuje življenjska doba.

Vendar je morda še pomembnejše vprašanje, ali bo osnova slovenskega pokojninskega sistema, javni pokojninski sistem, tako imenovani solidarnostno-pretočni oziroma najbolj enostavno prvi steber, sploh dolgoročno preživel, ali pa bo moral vsak poskrbeti zase s plačevanjem v drugi in tretji steber. Vsi naši sogovorniki so menili, da bo prvi steber sredi tega stoletja še vedno stal.

Bo preživel, če ...

Na vladni strani je bil za pripravo sprememb, o katerih bomo, če bo ustavno sodišče dovolilo, odločali na referendumu, odgovoren generalni direktor direktorata za delovna razmerja in pravice iz dela pri ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve Peter Pogačar. Po njegovih besedah bo prvi steber preživel, saj obstaja že 130 let; prvi solidarnostni, pretočni pokojninski sistem je leta 1881 v takratnem nemškem cesarstvu postavil kancler Otto von Bismarck. Torej bo preživel tudi v Sloveniji, vendar samo, pravi Pogačar, če bomo kot družba dovolj zreli, da ga bomo sproti prilagajali spremembam.

Grozeče so predvsem demografske spremembe. Nobena skrivnost ni, da število otrok – kljub v zadnjih letih naraščajoči rodnosti, ki pa bo verjetno padla, ko bodo ženske iz številne generacije 70. let prejšnjega stoletja, zdaj stare med 30 in 40 let, rodile v prvem desetletju 21. stoletja »zamujene« otroke – v razmerju do števila starejših pada. Pogačar je prepričan, da lahko demografske spremembe brez večjih težav napovemo tudi dolgoročno.

»Pri reformi sploh ni najpomembnejše, pri kateri starosti se ljudje upokojujejo. Mejo bi lahko postavili pri 64. ali 66. letu. Najpomembnejše je, koliko let delajo in plačujejo prispevke. Sploh pa je upokojitev pri 65. letih bolj navidezna. Ljudje bodo zaradi otrok, vojaščine in tako naprej lahko šli v pokoj prej,« trdi Pogačar. Po njegovem je glavni cilj reforme zagotoviti, da se bo dejanska delovna doba podaljševala tako, kot se daljša življenjska doba. Dejanska delovna doba je danes sicer res dve leti daljša, kakor je bila ob uveljavitvi Ropove reforme leta 2000, vendar se je življenje v tem desetletju podaljšalo še bolj.

Predlani jeseni je veliko pozornosti in tudi odobravanja vzbudil izračun Igorja Jurišiča; ta je z nekaj javno dostopnimi podatki in računskimi shemami pokazal, da bi oseba s povprečno plačo in podjetje, v katerem je zaposlen, v štiridesetih letih, če bi denar od plače, zdaj namenjen prispevkom za pokojnino, vlagala v banko, ob upokojitvi samo od obresti vloženega denarja prejemal več, kot je imel plače. Ob tem bi ostala glavnica nedotaknjena. Zato je Jurišič predlagal, da bi ukinili prvi steber in uzakonili, da morata delavec in delodajalec toliko denarja, kot ga zdaj namenjata v sistem, vlagati v banke.

»Jurišičev predlog je videti na prvi pogled zelo lepo, vendar sem iz izračuna in v pogovoru z njim ugotovil, da mu ni povsem jasno, kako javni pokojninski sistem deluje. Zato me je presenetilo, koliko ljudi je, tudi v strokovnih krogih, njegove ideje odobravalo.« Takšen sistem po Pogačarjevem mnenju ne bi deloval iz več vzrokov: med njimi ni inflacije, saj je Jurišič na začetku polemike sam pojasnil, da bi se obvezne vloge dvigovale z gibanjem inflacije in plač. Deloval ne bi predvsem zato, ker bi moral Jurišičev upokojenec delati štirideset let, ne da bi bil kdaj nezaposlen, bolan, poškodovan, invaliden, in nikoli ga ne bi smela doleteti telesna okvara. »Predvsem pa ni pojasnil, kako bi v prehodnem obdobju, med ukinitvijo prvega stebra in začetkom upokojevanja tistih, ki bi celo aktivno dobo plačevali prispevke v banke, pokrili izdatke za pokojnine tistih, ki bi padli vmes. Gre za 'luknjo', dolgo več desetletij,« je dejal Pogačar.

Ukinitev prvega, solidarnostnega, pretočnega stebra za vodjo direktorata za delovna razmerja in pravice iz dela torej ni izvedljiva, a tudi ni sprejemljiva. Prepričan je, da mora država poskrbeti za vsaj minimalno socialno varnost vseh prebivalcev, solidarnost pa je konec koncev v Sloveniji visoko na lestvici vrednot. »Poleg tega na tem svetu ni nihče sam. Tisti, za katere gre naš denar v pretočnem pokojninskem sistemu, so naši starši in stari starši.«

Ker nad pokojninsko reformo visi demoklejev meč referenduma, je Pogačar načel tudi to temo. Po njegovem bi bilo edino pošteno referendumsko vprašanje »Ali ste pripravljeni danes za pokojnine plačevati desetino bruto plače več, da se bo nekdo lahko upokojil dve leti prej, kot je povprečje v vseh državah Evropske unije?« Reforma, je prepričan Pogačar, ni posledica krize, ampak nuja zaradi demografskih gibanj. Za ohranjanje vzdržnosti javnega pokojninskega sistema so tri možnosti: postopno nižanje pokojnin, postopno višanje prispevkov ali daljša delovna doba. »Pred desetimi leti so se z Ropovo reformo odločili predvsem za prvo možnost. Pokojnine od takrat dejansko padajo. Zdaj smo izbrali tretjo možnost. Cilj torej ni samo vzdržnost pokojninskega sistema, ampak tudi zaustavitev padanja pokojnin,« je še povedal Pogačar.

Odločni sindikati

V sindikalnih centralah trdijo, da je prvi steber, torej javni pokojninski sistem, vzdržen. V nasprotju s Pogačarjem pa pri njih ni »če«. V največji centrali, Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS), so prepričani, da bo javni pokojninski sistem dolgoročno preživel. Po besedah izvršnega sekretarja Pavla Vrhovca so to edini sistemi, ki omogočajo solidarnost znotraj generacij in med generacijami. Preživeli so že vojne, gospodarske in druge krize, trimestne inflacije in podobno, zato ne potrebujejo nobenih radikalnih sprememb.

»Zato za ZSSS ukinitev javnega pokojninskega sistema oziroma prvega stebra absolutno ni sprejemljiva. Sedanja kriza je pokazala, da so naložbeni pokojninski programi preveč izpostavljeni finančnim tveganjem in odvisni od razvoja dogodkov na finančnih trgih, da bi pokojninsko varčevanje in izplačevanje pokojnin prepustili samo njim,« je bil odločen Vrhovec.

Še bolj jasen je bil predsednik Konfederacije sindikatov 90 Slovenije Peter Majcen. Povedal nam je, da je že sistem, kakršnega imamo zdaj, dolgoročno vzdržen, vendar ne ve, ali bo preživel, saj obstajajo želje, da bi denar iz javnih blagajn, tudi pokojninske, preusmerili v krpanje lukenj, ki so si jih z neodgovornim poslovanjem izkopale banke. »Očitno je za to vlado neoliberalni koncept nad demokracijo,« je bil oster Majcen. Ukinitev prvega stebra zanj nikakor ni sprejemljiva, saj je solidarnostni sistem veliko večje jamstvo, da bomo po upokojitvi sploh kaj dobili od drugega in tretjega stebra.

Da tudi v drugih sindikatih glede tega ni razlik, je že januarja v intervjuju za Nedelo potrdil predsednik Konfederacije sindikatov Slovenije Pergam Dušan Rebolj. Dejal je, da črtanje prvega stebra in solidarnostnega sklada za v Sloveniji doseženi standard ne bi bilo sprejemljivo in tudi ne uresničljivo.