Kriza, o kateri veliko poslušamo že slabo leto, trka iz meseca v mesec na vse več slovenskih domov. Številke o odpuščanjih, čedalje več brezposelnih, ustavljanju delovnih strojev in celo zapiranjih tovarn so vse bolj alarmantne. Zato nezadovoljstvo sindikatov ni presenetljivo. Nekoliko presenetljiva je le napoved, da se bodo zbrali na dveh ločenih dogodkih, ko bi pričakovali, da bodo delovali usklajeno in da jih bo slišati z enim glasom. Morda je res, da bodo v vladnih in delodajalsko-menedžerskih vrstah bolje slišali več glasov, a v tem primeru se to zdi zgrešena strategija. Kajti, ko gre za merjenje moči, ni toliko pomembno število glasov, temveč moč decibelov oziroma enotnost delavcev. Prav enotnost oži manevrski prostor za morebitna izigravanja in manipulacije.
Nekaj je gotovo, več ko bo socialnih stisk, bolje se bodo morali sindikati organizirati, sicer jih bo »odpravilo« nezadovoljstvo članstva. Tudi s te perspektive je treba razumeti zadnje sindikalne aktivnosti, ki v resnici ne sporočajo drugega, kot da so sindikati »tu med nami«. So tudi prvo opozorilo vladi, naj se z ukrepi podviza, sicer tvega socialno revolucijo.
Sindikati te dni kažejo s prstom na ključni problem slovenske ekonomije - zadolžene gospodarske družbe, ki so bile tarče ambicioznih in s tihim političnim ozadjem stimuliranih menedžerskih prevzemov. Sindikati imajo pri tem seveda prav, a je velika škoda, ker se za pravičnost in enako prevzemanje bremen niso začeli zavzemati že prej. Po toči zvoniti je seveda prepozno, vsakršno vpitje o tem pa lahko mirno označimo za ceneni populizem.
Kriza bo v prihodnjih mesecih verjetno še hujša. Pritiski na sindikate, menedžerje, politiko in javne finance se bodo zato zagotovo stopnjevali. Od sposobnosti akterjev, predvsem dogovarjanja, je odvisno, kako jo bo odnesla Slovenija. Pred nami je ključno obdobje. Ker vsi skupaj nismo posodobili »slovenske hiše«, ko je bil še čas za to, bo zdaj zdravilo toliko bolj grenko. Tako kot se bodo politiki in menedžerji prisiljeni spremeniti (upajmo, da na bolje), morajo tudi sindikalisti domisliti svoj obstoj, ki bo primeren 21. stoletju. Z recepti 19. stoletja pač ne bodo pretirano uspešni.
Iz sredine tiskane izdaje Dela