Tiskane izdaje
Na ministrstvu za zdravje končujejo imenovanje članov delovne skupine. Zakaj potrebujemo tako skupino? Ker pri nas psihoterapevt kot poklic ni reguliran, uradno niti ne obstaja, opravlja ga lahko dobesedno kdor hoče, ne glede na temeljno izobrazbo, usposabljanje ali izkušnje. Vsi, ki se s tem ukvarjajo profesionalno, želijo, da država določi jasna pravila. A so njihova pričakovanja, kakšna naj bi bila, zelo različna.
Novo združenje
Prejšnji teden je bilo prvo srečanje novoustanovljenega Slovenskega združenja za psihoterapijo in svetovanje (SZPS), v katerem si prizadevajo, da bi nekoč – ko bo za to zakonska podlaga – prerastlo v zbornico. Ustanovitelji so člani Kolegija fakultet – univerze Sigmunda Freuda, teološke fakultete in fakultete za uporabne družbene študije iz Nove Gorice. Na univerzi Sigmunda Freuda v Ljubljani, ki je podružnica dunajske in jo vodi psihiater Miran Možina, je psihoterapijo mogoče (plačljivo) študirati po maturi, na drugih dveh je psihoterapevtsko usposabljanje podiplomsko. »Združenje smo ustanovili, da bi bila dejavnost bolj regulirana. Po eni strani obstaja mnoštvo pristopov, po drugi pa bi klientom omogočili razvid o terapevtih, njihovih smereh delovanja. Vztrajamo, da je treba področje zakonsko urediti in določiti pravila, kaj se sme in česa ne, da ne bi bilo več šarlatanstva,« je dejala Katja Knez Steinbuch, ena od ustanoviteljic združenja.
Po njenih besedah si v novem združenju želijo, da bi bila znotraj delovne skupine ministrstva za zdravstvo omogočena normalna komunikacija med vsemi udeleženci: »Te zdaj v slovenskem prostoru ni, kar je sicer malo paradoksalno, da se terapevti ne morejo pogovoriti. Mislim, da bi morali osebne zamere preseči in določiti merila delovanja.«
Zdaj so trije
Slovensko združenje za psihoterapijo in svetovanje (SZPS) je tretje na tem področju pri nas. Tudi v Združenju psihoterapevtov Slovenije (ZPS) in Slovenski krovni zvezi za psihoterapijo (SKZP) si želijo, da bi se psihoterapija uveljavila kot samostojna disciplina in neodvisen poklic, si pa vsakdo to predstavlja nekoliko drugače. Eno od temeljnih razjahanj je starost in izobrazbena podlaga, ki naj bo nujna za to delo – v ZPS in SKZP zagovarjajo stališče, da kandidati v izobraževanje za poklic psihoterapevta lahko vstopajo šele po končani univerzitetni izobrazbi oziroma po končani drugi bolonjski stopnji, saj so prepričani, da morajo biti tudi osebnostno zreli, kar jim prinesejo leta in osebne izkušnje. ZPS in SKZP imata sicer vsaka svoj register članov z evropsko ali slovensko diplomo iz psihoterapije. ZPS je naslednik najstarejše organizacije psihoterapevtov v državi in združuje večinoma specialiste psihiatre, klinične psihologe in druge visoko izobražene strokovnjake v zdravstvu.
SKZP je zveza društev, ki izobražujejo, raziskujejo in so dejavni v praksi. Povezuje različne psihoterapevtske šole in je članica Evropske zveze za psihoterapijo (EAP). Člani obeh so bili dejavni pri nastajanju prvega osnutka zakona o psihoterapevtski dejavnosti, ki je leta 2010 obležal v predalu zdravstvenega ministrstva. »Takrat se nam je zdelo, da bi bilo mogoče urediti področje z enim zakonom znotraj zdravstvenega resorja. Mislim, da smo to priložnost zdaj že zamudili. V zadnjih letih so se zelo razširile številne metode, ki se razglašajo za psihoterapijo, in sicer tako zelo, da tisti, kidelamo v zdravstvu, menimo, da tega ni mogoče urediti v zdravstvu,« je prepričana dr. Polona Matjan Štuhec, klinična psihologinja iz ZPS. Ena od bistvenih točk nesoglasij namreč je, kaj je verificirana metoda in kaj ni. »Nekatere terapevtske metode in tehnike, ki se razvijajo kot gobe po dežju, so lahko pri reševanju določenih problemov učinkovite. Vendar še zdaleč ne zagotavljajo dovolj znanja za samostojno opravljanje psihoterapevtskega poklica,« meni dr. Matjan Štuhec.
Tomaž Flajs, predsednik SKZP, opozarja na še en vidik – po njegovem mnenju ni dovolj, da se poenotijo o vstopnih pogojih, temveč bi morali določiti tudi izstopne. Kvantitativni normativi, s katerimi se vsi načelno (ne pa tudi v podrobnostih) strinjajo – da je nekdo opravil določeno število ur teorije, prakse, osebne izkušnje in supervizije – so nujni, ne pa zadostni pogoj. Po vsem tem usposabljanju bi kvalitativno preverili, ali posameznik izpolnjuje standarde in obvlada vse, kar bi kot psihoterapevt moral. Kot nekakšen zaključni izpit, pri katerem bi bile upoštevane specifike vsake šole.
Naj se v zdravstvu širše odprejo vrata?
Zdaj lahko ljudje v stiski pridejo do psihoterapevta z napotnico, torej brezplačno, le k psihiatru ali kliničnemu psihologu znotraj zdravstvene mreže, a po zelo dolgem čakanju – na prvi pregled morajo čakati tudi do eno leto, na začetek terapije včasih celo dve leti. Predvsem zaradi pomanjkanja kliničnih psihologov. Marsikdo bi širše odprl vrata v zdravstveni sistem. Klinični psihologi pa menijo, da vsaka od metod, tudi tistih, ki jih poučujejo na univerzi Sigmunda Freuda, teološki ali fakulteti za uporabne družbene študije, oziroma jih izvajajo nekateri člani krovne zveze, pač ne more postati del javnega zdravstva. Po drugi strani pa se oglašajo uporabniki, ki so prepričani, da bi morala biti dostopnost terapevtov na napotnico precej širša, kot je zdaj, saj mnogi, ki potrebujejo pomoč, ne morejo plačevati od 30 do celo 120 evrov za uro terapije. Zainteresirani so seveda tudi številni izvajalci, ki bi pridobili stabilen vir financiranja.
»V več evropskih državah je to področje urejeno po dveh kanalih – en del v zdravstvu, drugi pa znotraj sociale. Predstavljam si, da bi bilo tako smiselno tudi pri nas. Mogoče bi bilo treba razmisliti tudi o različnih izrazih, denimo o terapevtih in svetovalcih,« razmišlja dr. Polona Matjan Štuhec.
