Tiskane izdaje
Meja med Slovenijo in Hrvaško se je čez noč uredila po naravni poti. Zagreb je iz Azije dobil najmodernejša orožja za množično uničevanje, ki so na vzhodu države povzročila prve žrtve. Imajo skoraj vse morilske lastnosti, ki jih je ameriški obrambni minister Donald Rumsfeld pripisoval biološkemu arzenalu iraškega vojaškega stroja. »So bolj učinkovita od atomskega orožja, preprostejša, cenejša in lažje jih je uporabiti.« Ne izbirajo med krivimi in nedolžnimi, ampak udarijo po vseh hkrati. Človeškemu očesu so nevidna, njihovi učinki pa strašni. Letijo po zraku in z nobenim sredstvom jih ni mogoče zaustaviti.
Položaj je kakor nalašč ustvarjen za zaostrovanje odnosov med sosedama in nadaljevanje politike vzajemnih predsodkov. Le da to pot nima nobenega smisla sanjati o blokadi meje in nadzorovanju gibanja. Ptičja gripa je prav toliko naše orožje kot njihovo. To je eden tistih razsvetljujočih trenutkov, ko se ni mogoče veseliti, če sosedu crkne jata. Še pred tednom dni je bila možnost pandemije daleč v delti Donave, njena tarča pa so bili romunski rejci gosi. Včeraj je prilezla do Osijeka in pomorila labode, jutri jo lahko pričakujemo tukaj. Na vojaških zemljevidih je gripa videti kot svetovna vojna, v kateri so azijske države tesno povezane z Veliko Britanijo, Sibirija ima neposreden izhod na topla morja, meje med Slovenijo in Hrvaško pa ni.
Državi zadnje desetletje nista imeli skupnega sovražnika in sta nasprotja postopoma stopnjevali do odkritih besednih sovražnosti. Prišli sta do točke, ko lahko svoje spore zaupata samo tretjemu – arbitru. Sedaj skupnega sovražnika imata. Na dan je treba privleči politične pojme, ki so bili v devetdesetih letih zakopani: solidarnost, medsebojna pomoč, toleranca do spodrsljajev in skupni interesi. Tudi če je nevarnost zgolj namišljena, se jo splača izrabiti.
