Publikacija o koncentracijskih taboriščih Ozna

Ljubljana - V Sloveniji je Ozna po koncu druge svetovne vojne po nalogu slovenske partije ustanovila koncentracijska taborišča, povsem slična nacističnim, je ob današnji predstavitvi publikacije Dokumenti in pričevanja o povojnih koncentracijskih taboriščih v Sloveniji dejal njen urednik ter vodja sektorja za popravo krivic in narodno spravo pri ministrstvu za pravosodje Milko Mikola. V njih so bili nastanjeni in umirali tako osemdesetletni starci kot dojenčki.

Publikacija, gre za zbirko okoli 40 dokumentov in 70 pričevanj, sledi izdaji publikacije o povojnih delovnih taboriščih, ki jo je sektor za popravo krivic pripravil lansko leto.

Kot je dejal Mikola, zgodovinarji in pravniki vse do danes niso govorili o koncentracijskih taboriščih, čeprav je šlo prav za to. Gradiva so ohranjena le v fragmentih, saj so jih Oznovci uničevali, zato pa so redki ohranjeni dokumenti toliko bolj zgovorni. V dokumentu z dne 29. maja 1945 se za celjsko okrožje "poroča o poteku akcije 'čiščenja' in tam se navaja, koliko ljudi so aretirali v posameznem okraju, koliko so jih od teh poslali v zapor, koliko so jih na mestu likvidirali ter koliko so jih poslali v koncentracijsko taborišče," je razložil Mikola, ki trdi, da se je podobno dogajalo tudi drugod po Jugoslaviji.

Koncentracijska taborišča so bila treh vrst: za pripadnike nemške narodnosti in "nemčurje", za slovenske Madžare ter za domobrance in njihove bližnje, ki so jih Jugoslaviji vrnili Angleži. Kot je pojasnil Mikola, je bil za Nemce predviden izgon, čeprav odlok o tem ni bil nikoli objavljen.

Koncentracijska taborišča Ozna lahko primerjamo z nacističnimi

Osrednje koncentracijsko taborišče za Nemce je bilo Strnišče pri Ptuju. Tu je med vojno delovalo nacistično taborišče, 13. junija 1945 pa sta Mitja Ribičič in Bojan Polak poročala generalu Mačku, "da sta odkrila primeren prostor za logor, ki bi lahko sprejel od 20 do 25 tisoč Švabov," je vsebino enega od dokumentov razkril Mikola. "Same razmere in ravnanje v teh taboriščih so bile take, da jih lahko v vseh ozirih primerjamo z nacističnimi koncentracijskimi taborišči," je še prepričan urednik publikacije.

Poleg Strnišča so bila osrednja taborišča za Nemce še Hrastovec pri Sv. Lenartu v Slovenskih goricah, Brestrnica pri Mariboru, Studenci pri Mariboru in Teharje pri Celju. Predvsem v okolici Maribora so obstajala manjša prehodna taborišča. Za Madžare so predvideli taborišča v Hrastovcu, Strnišču in Filovcih. V Šentvidu in Teharjah pa so sprejemali domobrance, ki so bili predvideni za smrt. Zato je Mikola prepričan, da Teharje in Šentvid "lahko obravnavamo kot dve najstrahotnejši taborišči v Evropi". Tu je bilo še taborišče Petriček pri Celju, kjer so sprejeli sirote pobitih na Teharjah.

Taborišča v Sloveniji so ukinili do oktobra 1945, kar je bistveno prej kot drugod po Jugoslaviji, vendar je bil po mnenju Mikole razlog ta, da je bila Slovenija bolj na očeh Zahoda. Sam Mitja Ribičič je po besedah Mikole oktobra 1945 priznal, "da so taborišča v Sloveniji odpravili zato, ker je bila reakcija prehuda".

Uvodoma je Mikola predstavil tudi delovanje sektorja za popravo krivic, ki je bil ustanovljen leta 2005 in ki sodeluje s komisijo za izvajanje zakona o popravi krivic. Na komisijo je do zdaj prišlo 17.889 vlog, od katerih je bilo rešenih 16.621, nove vloge pa še prihajajo. Na vprašanje, zakaj se to dogaja še zdaj, je Mikola odgovoril, da pretežno zato, ker je med ljudmi še vladal strah.