Tiskane izdaje
Ljubljana – Vladi je včeraj zjutraj s portala Youtube sicer uspelo umakniti posnetke vladnih sej, a so bili kmalu spet naloženi. Marjan Miklavčič s Fakultete za varnostne vede poleg kriminalistične preiskave predlaga še, naj obveščevalne službe in slovenska diplomacija preverijo odziv tujih držav.
Iztok Prezelj je v včerajšnjem pogovoru za Delo opozoril na možnost obstoja neke paralelne države v Slovenijii. Kje paralelno državo, če jo, zaznavate vi?
Vsi javno dostopni podatki na to nakazujejo, bi pa bilo nehigienično in krivično prejudicirati in določiti, da se posamezne politične elite ali posamezniki ukvarjajo z neko obliko nedovoljene dejavnosti. Vsekakor pa to, kar se nam dogaja, ni neki neljubi dogodek, temveč afera, ki je za nacionalno varnost naše države nevarna.
Čudim se, da se določene strokovne službe s protiobveščevalnimi ali varnostno-tehničnimi ukrepi niso odzvale že prej. Obstaja namreč varnostni standard, ki se ga je treba držati, in to velja zlasti za prostore vlade: na vsakih šest mesecev se mora opraviti varnostno-tehnični pregled prostorov. Očitno določene specializirane službe preprosto niso naredile tega, kar bi morale, ali pa se to od njih preprosto ni zahtevalo. Sploh pa to pri nas ni bil prvi pojav nelegalnega pridobivanja informacij.
Borut Pahor je skrb za to, da mu v vladnih prostorih lahko tudi prisluškujejo, enkrat že izrazil, podvomil pa je tudi o ustrezni varnostni zaščitenosti prostorov. So pa, denimo, Nemci, ko so postavljali svoja veleposlaništva v Rusiji, kljub precej strožjim varnostnim predpisom, kot veljajo pri nas, in kljub dejstvu, da so kable polagali njihovi monterji, vsak z zanj odrejenim varnostnikom, ugotovili, da je Rusom vendarle uspelo v stavbo položiti tudi svoje kable. Nekomu je to očitno uspelo tudi pri nas.
Ta oblika obveščevalne dejavnosti se imenuje comint. Preprosto povedano, gre za jemanje podatkov iz oblik elektronskega komuniciranja in prav to je temeljna naloga protiobveščevalnega dela – odkrivanje ter preprečevanje vdora in dela tujih obveščevalnih služb, skupin ali posameznikov na ozemlju naše države. Gre za sklop ukrepov na tehničnem in organizacijskem področju ter področju spremljanja človeških virov.
Z izjavo predsednika vlade o tem, da mu menda prisluškujejo, je znova izpostavljena slaba varnostna kultura pri nas. Se je kdo že vprašal, kaj je bilo s telefoni teh ljudi iz objavljenih posnetkov, ki so sedeli v vladi? So jih imeli pri sebi tudi takrat, ko so se obravnavali občutljivi varnostni podatki? Teh vprašanj je zagotovo veliko, če pa na stvar pogledamo še z vidika urbanističnega kroga, v katerem je postavljena sama vladna stavba, pa lahko zadeve le še nadgradimo.
Policija pod vodstvom tožilstva že dober teden preiskuje zadevo, generalna sekretarka vlade Helena Kamnar pa je po naših informacijah komaj včeraj izvedela, da bi morala začeti pisanje poročila generalnega sekretariata o uhajanju posnetkov, s katerimi bi policiji sporočila nevralgične točke preiskovanja. Kakšne so možnosti, da bo policija res stopila na rep nepovabljenim snemalcem?
Verjamem, da se bo policija potrudila, da se bodo storilci odkrili in da se bodo razkrili tudi globlji interesi, ki stojijo za njimi. To je velik interes naše države, vendar bi bilo zelo neresno in neetično že vnaprej s prstom kazati na posameznike. Pustimo, da organi pregona opravijo svoje delo, da nazadnje oddajo ali poročilo ali kazenske ovadbe. Vsaj eno afero bi pa res lahko pripeljali do epiloga.
Tisti, ki domnevno zbira te posnetke, jih zagotovo ne zbira zaradi tega, da bi se z njimi izpostavljal na spletu. Če pogledava čas objave posnetkov vladnih sej: ali morda opazite kakšno sovpadanje s čim? Kakšno sporočilo? Kaj bi nekdo s tem želel sporočiti?
Zbiranje posnetkov vladnih sej in njihova objava v globalnem spletu imata lahko več pomenov, namen storilca pa bo pokazala le podrobna analiza izbora posnetkov. Vsekakor je lahko to oblika pritiska na vlado ali posamezne člane vlade, največja nevarnost pa je, da bi lahko nastale določene oblike izsiljevanja za podatke, ki še niso bili objavljeni. Vsekakor je objavo treba gledati tudi skozi aktualno politično obdobje: objava lahko predstavlja poskus vplivanja na javno mnenje. Objavljeni posnetki lahko z enostranskim pogledom, zlasti z dodano obliko manipulacije, škodujejo strankam leve in desne politične opcije v Sloveniji, v končni fazi pa še najbolj državi in njenim nacionalnim interesom.
