Račan in Drnovšek za vogalom

Tako dramatične »slovenske« noči, kakor je bila v sredo v Zagrebu, Hrvaška že leta ni doživela. V Banskih dvorih so se mrzlično sklicevali sestanki vseh pomembnejših političnih akterjev, ki bi morali odločiti, ali bodo premierki Jadranki Kosor položili v roke nalivno pero; tisto, s katerim bi s slovenskim prijateljem Borutom Pahorjem končala zdaj že polnoletno mejno kalvarijo. Kosorjeva je v večernih urah na Trg sv. Marka, kjer domujejo ključne politične ustanove, v skoraj izrednih razmerah priklicala še vladni kabinet, ki bi arbitražni sporazum formalno potrdil in ga poslal na saborske klopi. Brez dveh tretjin poslancev, ki bodo kasneje morali dokument še ratificirati, Kosorjeva namreč ne želi ničesar podpisovati. Toda ponoči so Banske dvore, ne da bi sploh zasedali, zapustili ministri in predstavniki parlamentarnih strank; političnega soglasja o vsebini arbitražnega sporazuma niso našli. Sanjski načrt, kako bo v nekaj potezah prepričala opozicijo in konec tega tedna v Bruslju uporabila nalivno pero, se Kosorjevi ni izšel. Ustavila jo je opozicija na čelu z najmočnejšo SDP, ki v sporazumu vidi nevarnost, da bi lahko naloga, ki so jo namenili arbitražnim sodnikom, pomenila tudi teritorialni stik Slovenije z mednarodnimi vodami.

Kakor da se ponavlja leto 2001, ko je Slovenija nekako skrpala podporo za sporazum Drnovšek-Račan, Hrvaška pa se mu je, takrat po zaslugi HDZ in Račanovih koalicijskih »partnerjev«, odrekla. Toda zdaj je na mizi nekaj, kar močno diši po tistem sporazumu, o katerem Zagreb ni hotel nikoli več nič slišati, kaj ga šele omenjati, in ki se mu je Ljubljana nespretno odrekla predvsem z brionsko izjavo, ki sta jo podpisala Ivo Sanader in Janez Janša. Po starem dobrem sporazumu je zadišalo tudi zaradi namere, ki sta jo imela v mislih Drnovšek in Račan - s fleksibilnim mejnim sporazumom hitropotezno z dnevnega reda pospraviti še preostala nerešena vprašanja in zaživeti v sijajni in prijateljski prihodnosti. Tako sta se tudi tokrat kakor feniks iz pepela in pozabe dvignili še Ljubljanska banka in jedrska elektrarna v Krškem. Arbitri bodo, če se bo vse izšlo po zamislih Pahorja in Kosorjeve, manevrirali med rešitvami, ki sta jih dognala že pokojna premiera, Kosorjeva in Pahor pa o paketnem reševanju vsega spornega, za dobro »naših otrok in otrok naših otrok«.

Današnja zgodba je tisto izpred osmih let obogatila z zanimivimi preobrati. Aktualni sporazum, ki ga navdihuje Račan-Drnovškova doktrina, na Hrvaškem ruši SDP, tista stranka, ki je v sporazum pokojnih premierov privolila, HDZ, ki ga je rušila z vsemi silami, pa v teh dneh ugotavlja, da je arbitražni sporazum celo »zelo dober«. Kmečka HSS in liberalna HSLS, trdi nasprotnici vseh slovensko-hrvaških dogovorov, molčita in se še naprej obnašata kakor servilno liberalno-ljudsko krilo HDZ. In največja stranka, ki je pod Ivom Sanaderjem grmela, kako drugi in še kateri predlogi širitvenega komisarja Ollija Rehna ne pridejo v poštev, je zdaj njihova najbolj goreča zagovornica. Ni pa tako le v pozicijskih vrstah, ampak tudi pri tistih, ki si na obeh straneh meje želijo na oblast. Povsem jasno je, da bosta opoziciji padli v globoko depresijo, če bi zdajšnji vladi, sploh pa njuna voditelja, pobrali zasluge za končanje spora o vitalno-nacionalnih interesih. Stres, ki bi ga doživeli opoziciji, če bi sporazum nosil zdajšnja premierska imena, bi bil nepopisen.

Za zdaj sta opoziciji, predvsem tista na Hrvaškem, pri kateri je Pahor še posebno »lobiral«, uspešni. Toda na Hrvaškem praviloma nič ni tako, kakor se zdi na prvi pogled. Kaj če je SDP dosegla tihi dogovor s premierko, a bo namesto nje ustavila sporazum, ki državi menda ne ustreza, in tako rešila njen obraz pred evropskim obličjem? Ali pa tudi najmočnejša opozicijska stranka z odlogom rešuje svoj obraz pred javnostjo in bo danes ali pa v naslednjih dneh vendarle privolila v sporazum? Vsi scenariji so povsem možni, pri sosedih so namreč mojstri političnega spina. Kosorjeva sicer svari, da bi propad sporazuma pomenil novo blokado, toda globoko v sebi ve, da bodo vsi »povračilni« ukrepi, po katerih bo posegla Ljubljana - od referendumov do nadaljevanja blokade -, v evropskih in širših razmerah škodili predvsem Sloveniji. Če je v ozadju igra, kako z mize spraviti arbitražni sporazum, bo Hrvaška v tem najmanj zaželenem razpletu znova zaigrala vlogo usmiljenja vredne žrtve hudobnežev iz kluba in nadaljevala iracionalno politiko škodovanja svoji sosedi.

A če verjamemo vedno bolj popularni premierki in vedno manj priljubljenemu premieru, so strahovi odveč, sporazum pa bo kmalu pod streho. Čudeži so redki, se pa tu in tam celo zgodijo.

Iz tiskane izdaje Sobotne priloge