Račun za avtomobilski razmah

Slovenj Gradec še nikoli v svoji zgodovini ni bil pred takšnim (gospodarskim) stresom, v kakršnem je na začetku leta 2009. Medtem ko kakor domine v recesijo in z njo povezano finančno krizo padajo evropske avtomobilske tovarne, se na hitro sušijo še nedavno zelene veje slovenjgraških kooperantov Preventa, Johnson Controls in Grammerja. Uprave donedavna uspešnih podjetij, med katerimi je so Prevent že kar pretirano hvalili z vseh strani, iščejo recepte, kako preživeti z naročili, ki jih je iz dneva v dan manj. Na vidiku je odpuščanje, kakršnega ne pomnijo. Brez dela bo že v kratkem kar okrog 600 delavcev, mezde tistih, ki bodo še hodili v tovarne, pa bodo vse bolj podobne socialni pomoči. S svetovno gospodarsko krizo na začetku 21. stoletja so se, tako kaže, skoraj do tal sesuli tudi slovenjgraški gospodarski načrti. Kriza je že v Slovenj Gradcu, čeprav se ji kdo še hoče izmuzniti. A ne gre.

Mesto ob Mislinji je dolga leta iskalo priložnost za hitrejši gospodarski vzpon in jo našlo v kooperaciji z najboljšimi evropskimi avtomobilskimi tovarnami. Začeli so davnega leta 1972, ko je s prvo tujo naložbo v tovarno usnja v Slovenj Gradec prišel nemški industrialec Naue. Nadaljevali so s Preventom, ki je tudi otrok te tovarne, ter z Grammerjem, ki je kot zadnji pravzaprav zrasel z ljudmi iz te velike družine. Še pred osamosvojitvijo, predvsem pa vsa devetdeseta prejšnjega in prva leta 21. stoletja so kooperantski posli z avtomobilskimi tovarnami cveteli kot za stavo. Delo v Preventu in še prej v NTU, zdaj Johnson Controls, je dobil vsakdo, ki je hotel delati. Tudi plače so bile (še) kar dobre, a so začele usihati, ko sta največji tovarni zamenjali lastnike oziroma sta se olastninili. V Preventu, Johnson Controls in Grammerju še dela 2300 ljudi, a že jutri jih bo veliko veliko manj. Recesija jih je že resno načela.

Kriza, ki prihaja v Slovenj Gradec, ima več obrazov. Lastnike skrbi, kaj bo s kapitalom, naloženim v ta podjetja, njihove delavce preveva strah, kako bodo preživeli brez dela ali z vsak dan manjšimi plačami, mestna oblast, razvajena od uspešnih let, se sprašuje, kako se bo to poznalo pri razvoju občine in doline. Sveta res ne bo konec in tudi Slovenj Gradca ne, težave pa bodo velike, za mnoge vsaj na prvi pogled nerešljive. Kapitalisti ne bodo videli stisk ljudi, ki ne bodo več imeli dovolj za hrano, stanovanje, za šolanje otrok, mezdnim delavcem pa se težave novodobnih podjetnikov tudi ne zdijo pomembne. A tudi v tej krizi bodo ljudje brez dela morali ohraniti ne le golo življenje, ampak predvsem dostojanstvo, ki jim ga, ne toliko kot kriza, velikokrat jemljejo tudi tisti, ki so na hitro obogateli.

Dandanes je tudi v Slovenj Gradcu vse drugače, kakor je bilo še pred kakšnim letom. Prehitro rastoča avtomobilska industrija je, ne da bi se bila tega zavedala, v podrejen položaj postavila vse druga podjetja. Bili so časi, ko se je izplačalo vlagati le v tovarne avtomobilskih sedežev, sedežnih prevlek, naslonov in druge notranje opreme. V še ne tako davni preteklosti so z gospodarskega zemljevida izginila nekoč dobra podjetja, kot sta bili Lesna in Tovarna meril. Morda je danes spet čas za drugačno gospodarsko politiko mesta, a ta se bo v kriznih časih veliko teže uveljavila, kot se je slovenjgraški »avtomobilski razmah«.

Zdaj je prišel račun zanj in treba ga bo plačati. Vsakdo, ki sodeluje v tej igri, bo izgubil. Eni le kapital, drugi pa mezde in vse, s čimer so živeli. Nič kaj prijazni časi za Slovenj Gradec.