Radio

Bolj se zanesem na tisto, kar slišim po radijski kukavici, kot na čivkanje.

Objavljeno
11. september 2020 05.28
Posodobljeno
11. september 2020 05.33
FOTO: Igor Zaplatil/Delo
Kot časopisni človek, ki ima v genski material vcepljen 7-dnevni in 24-urni bioritem, sem se onega dne znašel v hudi poklicni grozi.

Spomnim se je, kot da bi se mi pripetila včeraj, ne pa pred 19 leti. Ob 15.29 je kukavica najavila radijska poročila, ob 15:29:55 je začel zvočni signal odštevati sekunde do začetka poročil, ki bi morala biti rutinska, nekoliko dolgočasna, a vendarle vredna poslušanja, če hočeš biti na tekočem z dnevnim dogajanjem.

Potem pa ... glas Mateja Šurca, dopisnika nacionalnega radia iz New Yorka, ki se je, če si pozorno poslušal, nekoliko tresel. Nadrealistično. Da se je letalo zaletelo v nebotičnik Svetovnega trgovinskega centra, je poročal. In še eno.



Matej Šurc je sporočil, da se je 20. stoletje, stoletje klasičnih, velikih vojn, nepreklicno končalo. Z nekajmesečno zamudo se je 11. septembra 2001 začelo novo stoletje. Stoletje, v katerem ne veš čisto dobro, kaj je nevarno. Nevarna so letala, nevarni so virusi, nevarni so politiki, ki si nekaj izmislijo, da lahko začnejo vojno, nevarni so ljudje z vizijami o preurejanju sveta.
Ko sem čez nekaj minut preklopil na mednarodni novičarski TV-kanal, se je stolp začel podirati.

Poklicna groza. Novinarska poklicna groza je, če se zgodi nekaj velikega, pa zaradi poklicnega bioritma ne moreš reagirati, ko bi si želel. Takrat, leta 2001, je bil radio medij, ki je omogočal hipno reakcijo. To je narava radia. Časopisne spletne strani še niso bile tako adrenalinsko odzivne, kot so danes. Hitrejši kanali razpečevanja informacij, izkopani po letu 2005, še niso obstajali.

Je pa še ena vrsta poklicne groze – da se zgodi nekaj pomembnega, pa ne reagiraš pravočasno. Ker je Matej Šurc reagiral pravočasno, sem tistega dne vzbujal vtis dobro obveščenega človeka. Ker sem se lahko skliceval na radio. Pri tem sem ostal. Bolj se zanesem na tisto, kar slišim po radijski kukavici, kot na čivkanje.