Tiskane izdaje
Poslanec (ali poslanka, da ne bo pomote) je predstavnik vsega ljudstva. Se pravi, da je poslanec Zvonko Lah predstavnik pomurskih šivilj, mirnopeških obrtnikov ali briških vinogradnikov. Pa tudi Romov, istospolnih, izbrisanih. No ja, njih morda res ne, saj nimajo državljanstva. A ker je Lah župan občine Mirna Peč, lahko ugibate, kdo od naključno naštetih ima največ koristi od tega, da je gospod tudi poslanec. Da ne bo pomote, tako kot za Zvonka Laha to velja za Damjana Perneta, Vilija Rezmana, Bogdana Baroviča, Janka Vebra ali kateregakoli od preostalih devetnajstih poslancev, ki v prostem času opravljajo tudi funkcijo župana.
Dobro, nekatere občine so res tako zelo majhne, da županovanje tam ne zahteva celega človeka. A to je kvečjemu razlog za zmanjšanje števila občin, ne pa za iskanje dodatne zaposlitve v parlamentu. Župan neke občine, okolja, v katerem živi in deluje, bo imel že zaradi čisto človeških lastnosti pred očmi predvsem interese lokalne skupnosti. Le kako bi lahko župan poslanec še vstopil v vaško gostilno, če cesta skozi vas ne bi bila asfaltirana, medtem ko skozi sosednjo občino vlečejo avtocesto? A po drugi strani prav zaradi poslancev županov nekateri lokalni projekti in težave dobivajo nadpovprečno veliko državne pozornosti in denarja, medtem ko v večini drugih občin v regiji, kjer nimajo te sreče, da bi jih v parlamentu zastopal prav njihov župan, ponižno čakajo, da se jih bo kdo vendarle usmilil in jim napeljal vodovod, prenovil šolo ali po možnosti oboje.
Po drugi strani obstajajo občine, katerih vodenje ni mačji kašelj. Bodisi ker so izjemno velike bodisi ker je v njih za celo mesto težav. A sta Janko Veber in Damjan Perne, župana Kočevja in Kranja, tako poslanca kot župana. Dobro, omenjena gospoda morda resnično lahko dobro opravljata obe funkciji, a hkrati ju ta dvojnost postavi v nepravično boljši položaj ob vsakokratnih volitvah. Ko kandidirata za župana, imata glede na protikandidate neulovljivo prednost, saj sta vendar »sredi dogajanja« v Ljubljani, ko pa kandidirata za poslanca, sta nadpovprečno izpostavljena v lokalnem okolju, saj sta vendar župana.
Tako poslanci župani ne glede na barvo, vonj in okus vedno, ko jim grozi odprava tega nepravičnega privilegija, stopijo skupaj in branijo svoje prvenstvo na vasi. Državna politika pa dopušča takšno stanje, morda tudi zato, ker čez sedem let vse prav pride. In čeravno to zdaj ustreza predvsem največji vladni stranki, ne kaže pozabiti, da so ruralne občine - teh je skoraj 200, poslancev pa le 90 - tradicionalno lovišče predvsem za desne stranke in da takšna ureditev dolgoročno ustreza prav njim. Zatorej bi si morala vladajoča koalicija za odpravo združitve prizadevati že zaradi golega boja za oblast. A kot kaže, je tudi v tem primeru prevladala neodločna mlačnost, ki jo lahko, glede na to, da v tem mandatu največ poslancev prihaja iz njenih vrst, pripišemo predvsem največji vladni stranki, socialnim demokratom.
Najbolj ironično je, da je prav ta stranka pred leti dala primer dobre prakse. Ko je bila izvoljena za županjo Ljubljane, je Danica Simšič odstopila s poslanskega položaja. Dobro, verjetno ji je bilo velikokrat žal zaradi te poteze, a bila je edina prava in poštena. Tako do njenih volivcev kot do Ljubljančank in Ljubljančanov. Kot kaže, zdaj tega premisleka zdaj ni sposoben nihče. Ne poslanci župani ne koalicija kot celota. Sicer nekaj opletajo z zamislijo, da bi to poskusili urediti s spremembo zakona o poslancih, a možnosti, da bi jim uspelo, bodo še manjše. Edino, kar poslance naredi bolj živčne od zakona, ki spreminja status nekaterih poslancev, je zakon, ki spreminja status vseh poslancev.
Žalostna resnica je seveda ta, da bi se farsa končala v hipu, ko bi imeli od nje korist »nepravi« ljudje. Si predstavljate, da bi za poslanca kandidiral zdajšnji ljubljanski župan Zoran Janković? Združljivost funkcij bi odpravili v trenutku.
P. S. Zvezi občin Slovenije se opravičujem, ker sem jo po nemarnem omenjal. Prepričan sem, da dela dobro. A kaj, ko ima tako zapeljivo kratico ...
