Tiskane izdaje
Jopiči, kakršne je nekoč delala jugoslovanska tovarna obutve Borovo, namreč tehtajo kar 22 (dvaindvajset) kilogramov. Veplasov tehta od poltretjega do štiri kilograme, odvisno od kroja in zaščite, če je samo iz kevlarja ali tvarona oziroma aramida. (Splošno poznani kevlar je tržno ime za aramidna vlakna, ki jih izdeluje ameriški DuPont, tvaron pa ime podobne snovi japonskega proizvajalca Teijin.) Če jopiču spredaj in zadaj dodajo še keramični plošči, ki zadržita tudi krogle dolgocevnega orožja, pa bočno zaščito, teža naraste na deset kilogramov, vendar takšnih bojnih jopičev policisti nikoli ne bi uporabljali.
Jopiči za vse namene
Nenavadno je tudi to, da Veplasove jopiče in čelade nosijo slovaški vojaki in britanski policisti, domačih enot pa že dolgo niso opremljali. O razlogih, zakaj se slovenska vlada raje odloča za dražje tuje ponudnike, so lahko le ugibali. Kakor pravijo veplasovci, povsod po svetu favorizirajo domače proizvajalce, le pri nas ne. Nekateri gredo celo tako daleč, da če že na vsak način hočejo kupiti (cenejši) izdelek iz tujine, preprosto kupijo celotno tehnologijo in opremo izdelajo sami. »Vsak trg ščiti domačo proizvodnjo, pri nas pa ni tako. Od nekdaj močne vojaške industrije ni ostalo skoraj nič,« pove Gregor Vedenik, vodja marketinga pri Veplasu. V Franciji je lahko domači ponudnik tudi do 15 odstotkov dražji od tuje konkurence, pa ima še vedno prednost. Če ne drugega, že davek ostane doma, da ne govorimo o tem, da gre denar za delavce, ki plačo prav tako porabijo doma, razloži.
Veplasove neprebojne jopiče uporabljajo vojaki, policisti, varnostniki, najde pa se tudi kakšen posameznik, ki se čuti ogroženega. V takšnem primeru ga seveda najprej preverijo, da ne bi ponesreči opremili koga ne najbolj primernega. Največ jopičev naredijo za vojsko in banke, same količine pa so odvisne od javnih razpisov, razloži Vedenik, sicer sin lastnika družbe Franca Vedenika. »Gre za več tisoč kosov,« doda. Prav v teh dneh so na Slovaško odpeljali večjo količino vojaških jopičev.
Veplasovi vojaški jopiči tako prenesejo strel avtomatskega orožja in pištol vseh mogočih kalibrov, tudi slovitega revolverja magnum 44, ki slovi po tem, da se lahko prebije skozi motor avtomobila in nato mimogrede še ubije voznika. Imetnik jopiča jo bo tako odnesel le s kakšno podplutbo, v najhujšem primeru z zlomljenim rebrom, saj ima krogla precejšnjo kinetično energijo, ki se nekam pač mora razpršiti. Če pa se (vojaški) jopič opremi še s keramičnimi ploščami, lahko ustavi tudi 7,62-milimetrsko prebojno kroglo Natovskih ostrostrelskih pušk. Težava zna biti le, če krogla zdrsne mimo aramida v tisti del blaga, kjer ni zaščite. Policisti ali varnostniki ponavadi ne potrebujejo takšne zaščite, zato so z Veplasovimi jopiči lahko precej okretni.
S čelado skozi zid
Cena je odvisna od tipa jopiča, ali ima bočno ali ramensko zaščito, keramično ploščo, ščitnik za genitalije. Ker gre za precej drage materiale, ti znašajo okoli 70 odstotkov cene. Cene se gibljejo od 500 evrov naprej, s keramično ploščo pa tja do 900 evrov. Vse pa je odvisno od količin, tako da se o ceni vedno pogaja. To so javna naročila, kjer je cena vedno na prvem mestu, le redkokdaj kakovost, pripomni Branko Preglav, produktni vodja za balistiko.
Velenjčani izdelujejo tudi čelade: od gasilskih, policijskih pa do balističnih vojaških. Zadnje morajo po standardih prenesti izstrelek s hitrostjo 600 metrov na sekundo, kar jim daje še dovolj rezerve tudi pri neposrednem strelu z ročnim orožjem. »Problem ni to, da balistična čelada ne bi mogla ustaviti krogle, ampak da naše telo ne prenese samega udarca, ki človeku lahko zlomi vrat,« pove Preglav. Vojaške čelade so zato namenjene predvsem zaščiti pred šrapneli.
Da gre pri vseh poslih, ki so vezani na razpise, za precej nenavadna kupčevanja, pove tudi primer najsodobnejše vojaške čelade, pri kateri je Slovenska vojska hotela imeti tudi prostor za slušalke. Veplasovci so se potrudili in razvili tehnologijo, ki je pri isti teži omogočala nekoliko spremenjeno obliko čelade pri ušesih, hkrati pa se ji ni zmanjšala trdnosti, vojska pa je nato kupila nekajkrat dražji izdelek tujega proizvajalca.
Več v petkovem Delu
