Tiskane izdaje
Murska Sobota – Pridelovalcev industrijske konoplje in z njo zasajenih površin je pri nas vse več. Če je leta 2004 enajst kmetovalcev z njo zasadilo 25 hektarov in se jih je lani s pridelavo na 145 hektarih ukvarjalo že 145, je letos ta vsestransko uporabna in za sušo neobčutljiva rastlina rasla na 250 hektarih. Tretjina od skupaj 250 pridelovalcev prihaja iz Pomurja.
Ekološki kmet Jože Tompa in njegova partnerica Nina Vratarič sta kot prva v Pomurju industrijsko konopljo na svoji njivi v Polani pri Murski Soboti že požela. Želi so ročno: z vinogradniškimi škarjami so rezali vrhove rastlin s semenom in jih odlagali v traktorsko prikolico. Nato so vrhove ročno omlatili in očistili plev. »Tako je izplen veliko boljši,« pravi Tompa, »saj se pri žetvi s kombajni preveč semena raztrese po tleh.«
Najbolje gredo v promet semena
Prav seme industrijske konoplje je po besedah agronoma Dejana Rengea, poznavalca z najdaljšim stažem pridelave industrijske konoplje pri nas, najlažje prodati. Vse večje povpraševanje je tudi po konopljinih steblih. »Zmleta so zelo kakovosten izolator,« je dejal Rengeo, ki pravi, da bodo pridelovalci za obiranje na Vranskem verjetno pripeljali stroje iz Avstrije. Pri nas je predelava za zdaj zelo slabo organizirana.
»En kmet vsega ne more imeti. Časi, ko je vse delal ročno, so mimo. Vaških tkalcev ni več, pa tudi ljudi na kmetijah ni več toliko, da bi se ukvarjali s tem. No, morda za kakšno butično proizvodnjo. Poleg tega pri nas strojev za predelavo ni in jih ni mogoče kupiti,« pravi Rengeo: » Izjema je poskusno predelani kombajn Oliverja Berdena iz Murskih Petrovcev«.
Židan: Ministrstvo pomaga po svojih močeh
Ministrstvo za kmetijstvo po besedah ministra Dejana Židana neposredno ne more pomagati: »Država lahko le sprosti predpise, kar smo tudi storili. Postopek glede izdaje dovoljenja za pridelovanje industrijske konoplje, ki ga je bilo pred leti na kmetijskem ministrstvu zapleteno dobiti, je zdaj skoraj avtomatski«. Glede druge pomoči pa Židan pravi, da se bodo morali pridelovalci industrijske konoplje povezati in znajti sami.
»Tako kot kmetje v drugih panogah. Nimamo pristojnosti, da bi poslovno pomagali,« je dejal Židan, ki pravi, da je »vesel, ker se pridelovanje te rastline povečuje. Nam je sicer pomembna vsaka domača rastlinska kultura, konoplja pa posebej zaradi tega, ker odlično uspeva tudi v zelo sušnih razmerah, za rast pa ne potrebuje nobenih kemičnih sredstev, ker je odporna na zajedalce«.
Rengeo je povedal, da je bila industrijska konoplja v preteklosti nekaj normalnega in precej razširjena tja do leta 1980: »Zakoni se niso dosti spreminjali, za to področje so še iz leta 1965, drugače so si jih le začeli razlagati policisti«. Medtem ko so denimo v Angliji izdelki iz konoplje oproščeni plačila davka, pri nas niso, dobro pa je, »da je za konopljo mogoče dobiti enako subvencijo kot za ostale kulture«.
V Konoplarni Hannah Biz pravijo, da sedemdeset odstotkov surovin iz industrijske konoplje za svoje prehrambene izdelke, ki jih izdelujejo izključno sami, uvozijo.
Svetovni kongres o industrijski konoplji v Lendavi
Zakonodaja na področju pridelovanja te rastline je bila tudi ena od tem svetovnega kongresa o industrijski konoplji, ki je potekal v Lendavi. Majda Robić, direktorica zavoda Panonija in organizatorica drugega svetovnega kongresa, opozarja, da bi bilo zakonodajo na tem področju »smiselno uskladiti z evropsko, saj je naša pri določenih vprašanjih nesmiselna«.
Še vedno namreč vsebuje primesi pregovorne škodljivosti industrijske konoplje za človeka. Poziv za vključitev v kongres, namenjen povezovanju pridelovalcev, so razposlali v 72 držav.
Denar za festival so zbrali s pomočjo donatorjev, organizatorji pa še naprej tožijo državo, ker jim še ni nakazala obljubljenega pol milijona evrov za organizacijo prvega festivala industrijske konoplje.
