Razglašena vlada, razmajana koalicija

Razglašenost vlade postaja že pregovorna. Ministri dajejo na enaka vprašanja različne odgovore, predstavljajo različne vizije in napovedujejo različne ukrepe. Ravno te dni smo spet priča tovrstnim razhajanjem.

Objavljeno
04. september 2009 22.42
Marko Pečauer
Marko Pečauer
Razglašenost vlade postaja že pregovorna. Ministri dajejo na enaka vprašanja različne odgovore, predstavljajo različne vizije in napovedujejo različne ukrepe. Ravno te dni smo spet priča tovrstnim razhajanjem. Minister za gospodarstvo Matej Lahovnik je v četrtek razglasil, da bi predlagana sprememba dohodninskega zakona pomenila zmanjšanje javnofinančnih prihodkov za 20 milijonov evrov, finančni minister Franc Križanič pa je še isti dan naračunal 16 milijonov evrov plusa. Istega dne je državnozborski odbor za visoko šolstvo, v katerem ima koalicija večino, zavrnil resornega ministra Gregorja Golobiča. Proti ministrovemu predlogu so glasovali poslanci SD skupaj s kolegi iz SDS in proti drugim iz koalicije.

Je torej vladna koalicija prej kot v enem letu po volitvah že povsem razmajana? Ali pa je to nekaj najbolj normalnega in se bomo morali na to kar navaditi? Pri prejšnji vladi tega gotovo nismo poznali. V javnosti je nastopala z enim glasom, redki disonančni glasovi so bili hitro utišani, ministri, ki so s svojimi pogledi prevečkrat odstopali od splošne slike, so kmalu našli osebne razloge za odstop z ministrske funkcije. Nova vlada je v tem oziru popolno nasprotje prejšnje.

Normalno je, da imajo različni ljudje različne poglede na probleme in da se o marsičem ne strinjajo. Nasprotja so toliko bolj pričakovana v koalicijskih vladah, ki združujejo različne stranke. Težko je denimo pričakovati, da bi socialdemokrati in liberalci soglašali o davčnem sistemu; prvi že tradicionalno zagovarjajo visoke in progresivne davke, drugi nizko in linearno obdavčitev. Soglasje ni mogoče, kvečjemu je mogoč kompromis. Ravno zato se je prijela navada, da koalicijske stranke na začetku mandata še pred prevzemom vlade sklenejo koalicijski sporazum. Tako se že vnaprej dogovorijo o potrebnih kompromisih.

A svetovna kriza je, kot še marsikaj drugega, tudi to postavila na glavo. Tisto, kar ureja koalicijski sporazum, je glede na to, kar zahtevajo sedanje razmere, premalo ali pa v njem sploh ni zajeto. Novi dogovori so nujni, doseganje kompromisov pa je vse težje.

Minister Lahovnik rad pove, da bo, če mu postavijo vprašanje, nanj odgovoril tako, kot misli, da je prav, ne tako, kot je bilo usklajeno v koaliciji. Po svoje je to mnogo bolj pošteno stališče kot uklanjanje duhu navidezne enotnosti. A če tako ravna večina ministrov, to nazadnje pripelje do učinka razglašenosti, ko se zdi, da se v vladi nihče z nikomer ne strinja.

Vlada pa je vendarle eden najvišjih organov oblasti v državi. Po svoji naravi je izvršna veja oblasti, zato se od nje pričakuje največ operativne sposobnosti. Koliko je lahko tej vlogi kos tako razglašena vlada? In tudi če sama zase normalno funkcionira, koliko v njeno operativnost lahko zaupa javnost?

Vprašanje je, ali sta res edini alternativi ti dve, ki sta nam jih ponudili prejšnja in ta vlada: navidezna enotnost, kjer se vsi strinjajo in vsi mislijo z eno glavo, ali pa razglašenost, kjer se vsi razhajajo in vsakdo misli drugače. To, da minister odgovarja na vprašanja, ki mu jih postavljajo, je prav; tudi to je dobro, da pove tako, kot misli. Morda pa mu ne bi bilo treba povedati čisto vsega, kar misli. Ena od veščin politične obrti je tudi povedati ravno prav; toliko, da bo dostojno zadoščeno pravici javnosti do obveščenosti in da hkrati ne bo ogrožena izvedba ciljev, ki so si jih zadali.

Iz sobotne tiskane izdaje Dela