Tiskane izdaje
Ljubljana – Kaj imajo skupnega Velasquez, Dalí in Meštrović? Njihova dela v lasti znanih Slovencev je ocenil likovni kritik in sodni cenilec Janez Mesesnel, jim pripisal milijonsko vrednost, vsa pa so se izkazala za nekaj tisočakov vredne ponaredke. Slovenska cenilska srenja, ki primere pozna, je zgrožena: minister Goran Klemenčič dovoljuje »prevare brez primere« in zlorabe sodnega žiga. Klemenčič na obtožbe ne odgovarja.
Nedavno razkritje, da so likovna dela, ki jih je lobist Peter Kotar vložil v svojo družbo Sttim kot 2,7-milijonski vložek, v bistvu le dekorativni predmeti, dobiva kriminalne razsežnosti. Sttim ni prvo prizorišče domnevne cenilske prevare pri nas, je pa tretje zapovrstjo, na katerem se pojavlja ime Janeza Mesesnela.
»Proti Mesesnelu je tožilstvo letos spomladi sprožilo preiskavo zaradi čudne precenitve nekega likovnega dela, kjer je navajal ime Salvadorja Dalíja. Za cenitve likovnih del, ki jih je opravil za podjetja, ki so nato končala v stečajih, pa se je izkazalo, da so bila precenjena tudi osemstokrat. Torej se je tudi na tak način kopala slovenska bančna luknja,« je za Delo, sklicujoč se na pisanje o Mesesnelu v medijih, dejal sodni cenilec s področja likovne umetnosti Pavel Toplak. Na seznamu slovenskih umetnostnih cenilcev je po zadnjih podatkih le enajst imen. Mesesnelovega med njimi ni.
Cenitve Velasqueza, Dalíja in Meštrovića s podpisom Janeza Mesesnela, sicer nagrajenca Slovenskega društva likovnih kritikov za življenjsko delo, že dlje časa zbujajo pozornost in ogorčenje cenilske srenje. Odstopanja v cenitvah, ki jih je napravil za razvpitega konjiškega podjetnika Franca Riemerja, za Finančno upravo republike Slovenije in za lobista Kotarja, so škandalozna. Ferdinand Šerbelj, ki je opravil drugo cenitev del v lasti Petra Kotarja, na tako huda odstopanja v svoji bogati praksi še ni naletel. Čeprav ocene vrednosti del niso matematično merljive in od cenilca do cenilca nihajo, prevelika odstopanja dajejo slutiti na ozadje, ki ni kristalno jasno.
Ob razkritju, kakršno je prinesel stečaj trboveljske Sttim Petra Kotarja, se v cenilskih krogih pojavi vprašanje, kako lahko cenilec, ki ga ni v registru, še zmeraj uporablja sodni žig. Čeprav Slovenija ni edino prizorišče tovrstnih prevar, so cenilci nad vsakim novim primerom zgroženi. Država zanje ve, trdijo, a ne ukrepa.
Zaradi ponaredkov, ki so bili last Petra Kotarja, sankcije še ne grozijo nikomur. Kaznovani so le upniki njegove družbe Sttim v stečaju, ki bi lahko računali na delno poplačilo, če bi bila dela vredna toliko, na kolikor jih je pred stečajem ocenil cenilec Janez Mesesnel. Tako pa so vredna štiristokrat manj in upniki ne bodo dobili ničesar.
Znano je, da je cenilec Mesesnel podpisal tudi ekspertizo medijsko razvpite Dalíjeve Mitološke kompozicije z dvomljivim avtorstvom (v cenitvi je bila kljub podpisu le splošna oznaka »pripisano«), ki jo je Furs zaradi dolga zarubil ljubljanskemu galeristu Leonu Pogelšku in zatem ponudil na dražbi. Izklicno ceno so postavili pri 41 tisočakih z DDV, kar se je ujemalo z oceno vrednosti v ekspertizi, ocena, ki naj bi bila neodvisna, pa je bila skoraj enaka galeristovemu dolgu. Dražba ni bila uspešna, teden dni zatem pa so sliko zaplenili policisti. Kredibilno oceno o njej lahko podajo le poznavalci Dalíjevega opusa, ki jih bo treba najbrž poiskati na Iberskem polotoku.
Foto: arhiv Finančne uprave RS
»Vsi vedo, a nihče ne ukrepa«
Tudi Velazquezova slika, za katero je Konjičan Riemer na podlagi Mesesnelove ocene, da je vredna osem milijonov evrov, pred leti dobil 7,5 milijona posojila, je končala pri organih pregona, specializirano državo tožilstvo pa je že pred dobrima dvema letoma sprožilo preiskavo zaradi kaznivega dejanja poslovne goljufije. Epilog naj bi doživela v nekaj mesecih.
Ko smo poklicali nekaj imen iz imenika slovenskih sodnih cenilcev, so bili le redki pripravljeni spregovoriti o domnevnih goljufijah. Vsi pa so se strinjali, da so sami pravzaprav nemočni in da nimajo pristojnosti »počistiti« v lastnih vrstah ali zahtevati, da se sporna imena izbrišejo s seznama cenilcev. Le čudijo se, kako posameznikom tudi v zasebnih poslih uspeva uporabljati sodni žig, ki je last ministrstva za pravosodje. Po zakonodaji, ki velja od lanskega marca, se sme žig uporabljati le za stečajne in sodne posle.
Kakor je povedal vir, ki ne želi, da ga imenujemo, se pri cenilstvu dogajajo podobne stvari kot v politiki: vsi vedo zanje, tudi premlevajo o njih, a nihče ne ukrepa in prevare brez primere ostajajo desetletja brez epiloga. Posamezniki, ki cenitve opravljajo pod vplivom denarja in moči, ne pa na podlagi znanja, pravi naš vir, škodujejo ugledu vseh.
»Vsak cenilec in izvedenec ob imenovanju priseže, da bo delal etično v skladu z zakonom. A kar se pri nas v cenilstvu dogaja zadnja leta, je znak, da so posamezni kolegi zadeve silno poenostavili in izgubili kriterij, kaj je univerzalno pravilno oziroma narobe, ter delajo za neki drug namen. Skoraj vsak dan po kapljicah prihajajo v javnost informacije, da nekateri cenilci delajo mimo kriterijev stroke in etike. Zato smo lahko zgroženi,« se je za Delo odzval sodni cenilec za likovno umetnost Pavel Toplak.
Škarje in platno v rokah Klemenčičevega ministrstva
Če cenilska stroka ni tista, ki lahko ukrepa, kdo je torej? Toplak pravi: »Vso regulativo ima v rokah ministrstvo za pravosodje, cenilci nimajo nikakršnih pristojnosti za ukrepanje. Ne moremo doseči niti tega, da bi izvedeli, zakaj sporni kolegi niso odstranjeni iz registra in še vedno lahko uporabljajo sodni žig.«
Izvedenci umetnostnozgodovinske stroke, kakor pravi naš vir, so enkrat že predlagali izbris Mesesnela iz registra. Z dokazili o zlorabi sodnega žiga so seznanili tudi ministrstvo za pravosodje. Razen tega, da je sledil »formalni« izbris Mesesnelovega imena s seznama cenilcev, se ni zgodilo nič. A te tragikomične situacije Goran Klemenčič, ki je ob neki priložnosti, ko je nastopil mandat, cenilce poimenoval kot »del problema«, ne želi komentirati.
Zakon o sodiščih sicer določa, da sodnega izvedenca, cenilca ali tolmača razrešuje pravosodni minister, a cenilci likovne stroke se ne spomnijo, da bi se takšen primer kdaj zgodil. Morda bo prvi prav primer Janeza Mesesnela, ugiba naš vir in dodaja, da bi za začetek zadoščalo že, da minister Klemenčič prepreči zlorabo žiga.
***
Kakšna je sploh vrednost umetnine? Od nič, če zanjo ni interesa, do statusa neprecenljivosti, kadar gre za izjemno umetnino, predstavljeno, denimo v javnem muzeju in s tem izvzeto s trga. Kako jih stroka ocenjuje, preberite v prispevku, ki bo objavljen ob 12. uri.
