Razor rešil čast sokolarjev

Čez ravna polja v okolici Beltincev je včeraj pihal močan veter in vreme je bilo veliko pretoplo za začetek novembra. Slabo je kazalo z lovom. Čeprav sta prva psa iz ovsa in grmovja med njivami pregnala fazanko in fazana, prva dva kragulja nista kazala velike volje, da bi ju ujela. Oba sta zasledovanje svojega plena hitro končala na vejah mladega hrastovega gaja sredi polj in sta se šele po dolgem prigovarjanju vrnila na roki svoje gospodarice in gospodarja. Šele Razor, imeniten sokol Marije Steiner, je končal vrsto neuspešnih poskusov, da bi v za sokolarjenje neprimernem vremenu vendarle kaj uplenili. V nasprotju s kragulji, ki lovijo v nizkem letu, se je Razor z roke svoje gospodarice najprej dvignil visoko v zrak, se med kroženjem oddaljil z vetrom, kot da bi si privoščil malo mirnega letenja za svojo dušo, ko pa je pes iz gozdička med polji pregnal fazana, se je hipoma spremenil v hitrega in učinkovitega plenilca, v to torej, kar sokoli v naravi tudi so.

Kot puščica se je spustil proti nizko letečemu fazanu in ga med letom zadel tako močno, da je ta mrtev padel na tla. Pristal je ob njem in začel jesti. Na včerajšnjem četrtem pomurskem lovu s sokoli, ki so ga odprli s slovesnostjo pred beltinskim gradom in pogostitvijo s prekmurskimi langaši in fazanjo juho, se je zbralo okrog dvajset slovenskih sokolarjev. To sta skoraj dve tretjini vseh, ki se v Sloveniji ukvarjajo z vzrejo ujed in skorajda vsi, ki se pri nas ukvarjajo tudi s sokolarskim lovom. V Sloveniji je namreč okrog trideset sokolarjev, z lovom z ujedami pa se jih je še lani ukvarjalo le kakšnih deset.

Na današnjem in jutrišnjem pomurskem sokolarskem lovu se bo število slovenskih lovcev z ujedami povečalo, saj bodo kar štirje začetniki opravljali sokolarski izpit. Ta in pred njim tudi lovski izpit sta osnovna pogoja, da se pri nas sploh lahko ukvarjate s sokolarstvom, poleg tega pa morate imeti za rejo teh ptic skladno s predpisi urejene prostore in druge pogoje. Verjetno je tudi zato pri nas sokolarjev tako malo. V svetu pa je sokolarstvo po njegovem zatonu konec 18. in v 19. stoletju zdaj znova v vzponu.

V mednarodni zvezi za sokolarstvo in varstvo ptic roparic je 75 klubov in združenj z več kot 30.000 člani iz 50 držav sveta, ki ohranjajo in razvijajo to zelo staro tradicijo lova z roparicami. Takšen lov so menda že pred več kot tremi tisočletji razvili v širnih stepah Mongolije, na Kitajskem in v Mezopotamiji. Nekateri tako domnevajo, da je lov s sokoli in drugimi roparicami celo starejši od egipčanskih piramid, sam način lova pa se v vseh teh tisočletjih v bistvu ni spremenil. Zato je sokolarstvo novembra lani postala prva tradicionalna oblika lova, ki jo je Unesco razglasil za nematerialno svetovno kulturno dediščino.

Sokolarji po vsem svetu so tako poleg tega, da se po lastnih trditvah ukvarjajo z najbolj pošteno obliko lova, v kateri ima plen možnost, da pobegne, in poleg tega, da varujejo ujede, tudi uradno postali še ohranjevalci svetovne nematerialne dediščine. To so postali tudi slovenski sokolarji, ki ohranjajo nekoliko mlajšo sokolarsko tradicijo kot njihovi kolegi v Mongoliji ali na Srednjem vzhodu, ki pa vendarle šteje častitljivih 800 let ali več. V Evropo so namreč sokolarjenje prinesli Atilovi zavojevalci, svoj razcvet je doživelo v srednjem veku in skoraj izginilo z razvojem strelnega orožja.