Tiskane izdaje
Ljubljana – Slovenija je lani za mednarodno razvojno sodelovanje namenila 42,6 milijona evrov. To je 0,13 odstotka bruto nacionalnega dohodka, kar je precej manj, kot so se razvite države zavezale, ko so sprejele razvojne cilje tisočletja.
Mednarodno razvojno sodelovanje je – kot pravi definicija – pomoč, ki jo dajejo razvite države v podporo gospodarskemu, družbenemu in političnemu razvoju držav v razvoju; je izraz solidarnosti, namenjen za enakopravnejši in bolj uravnotežen svetovni razvoj. Zagovorniki poudarjajo, da posledice neenakopravnega in neuravnoteženega razvoja ogrožajo mir, stabilnost in varnost na globalni ravni.
Leto 2015 je mejnik, ki si ga je razviti svet zadal za dosego osmih razvojnih ciljev tisočletja. Za časovni okvir so vzeli četrt stoletja – od leta 1990 in 2015. Zavezali so se, da se bo v tem obdobju prepolovilo število ljudi, ki živijo z manj kot enim ameriškim dolarjem na dan, in prepolovilo število ljudi, ki trpijo lakoto.
Drugi cilj je doseči univerzalno osnovnošolsko izobrazbo, da bodo torej vsi otroci imeli možnost zaključiti osnovno šolo. Prednostna naloga je tudi zagotoviti enakost med spoloma – ženske opravijo 66 odstotkov svetovnega dela za manj kot 5 odstotkov svetovnega plačila; v najmanj razvitih deželah je med starejšimi od 15 let nepismenih skoraj dvakrat več žensk kot moških.
Naslednja cilja sta za dve tretjini zmanjšati smrtnost otrok, mlajših od pet let (ki se je leta 2007 prvič spustila pod 10 milijonov na leto), ter žensk zaradi nosečnosti in poroda. Zaradi zapletov med nosečnostjo in porodom v Afganistanu umre ena od šestih žensk, na Švedskem pa ena izmed trideset tisoč nosečnic in porodnic. V ospredju so še borba proti virusu HIV in aidsu ter malariji, za katero vsako leto umre od 1,5 do 2,7 milijona ljudi.
Sedmi in osmi cilj sta zagotoviti okoljsko trajnost in vzpostaviti globalno partnerstvo za razvoj.
Proti lakoti in nepismenosti
Prednostna usmeritev slovenskega razvojnega sodelovanja so države Zahodnega Balkana, kar nekaj slovenskih nevladnih organizacij pa je dejavnih v Afriki, s konkretnimi projekti, povezanimi z milenijskimi cilji. Tako denimo Slovenska karitas podpira zdravstvene centre za podhranjene otroke v Mukungu v Ruandi in v Rwisabiju v Burundiju, projekte deljenja sadik in semen v Ruandi in Sudanu, gradnjo doma za invalidne otroke v Bocvani.
Društvo Humanitas skuša prek projekta botrstva, ki poteka v Burkini Faso, Gani in Keniji, omogočiti šolanje otrokom, ki se sicer ne bi mogli izobraževati. Slovenska filantropija se je ukvarjala z različnimi projekti za enakost med spoloma; med drugim so denimo v Ugandi sodelovali z ženskami, večinoma vdovami, da so se priučile določenih veščin in izdelovale nakit, natikače in druge izdelke iz recikliranih materialov, ter jim omogočili, da so jih lahko prodajale. Tako jim ni bilo treba več preživljati družin s težaškim razbijanjem kamnov v kamnolomu.
Unicef, tudi s pomočjo slovenskih donacij, na leto cepi približno sto milijonov otrok. Skrbi tudi za zmanjševanje podhranjenosti, za zaščitne mreže proti komarjem (zaradi malarije) in zagotavlja nego otrokom, okuženim z virusom HIV oziroma obolelim za aidsom.
Kako do dostojnega življenja
»Razvojno sodelovanje je namenjeno temu, da se vzpostavijo razmere, v katerih bodo države v razvoju same poskrbele za lasten napredek, enakost, človeku dostojno življenje,« je opisala Ana Kalin, ki se je z razvojno pomočjo več let ukvarjala na ministrstvu za zunanje zadeve, zdaj pa pri Slogi – platformi nevladnih organizacij za razvojno sodelovanje in humanitarno pomoč.
Že leta 1970 so se dežele blaginje zavezale, da bodo svojo blaginjo delile s revnimi. Obljube so vmes spreminjali, tako kot se je tudi geopolitična in ekonomska slika sveta. »Vedno bolj govorimo o tem, da moramo prehajati iz ideje o razvojnemu sodelovanju h globalnemu razvoju, ker smo preprosto preveč povezani med sabo. Neenakosti se povečujejo, znotraj držav in med njimi. Kar kaže na to, da bo potreben drugačen pristop. To ne pomeni, da se pozabi na razvojno sodelovanje, samo bolj celostno se je treba lotiti stvari,« je prepričana Kalinova.
»Ne moremo reči samo, da bomo dajali 0,7 odstotka BDP in bo svet boljši. Rešiti je treba sistemska vprašanja, denimo, omogočiti dostop kmetom na trge. Zagotovo so pridelki afriških kmetov cenejši od evropskih, vendar EU toliko subvencionira lastne kmete, da so njihovi pridelki toliko cenejši, da afriški niso konkurenčni. Po eni strani se jim torej daje pomoč, po drugi pa se jih onemogoča, da bi se sami preživljali. EU se na deklarativni ravni zaveda problema, na globalni ravni pa se ga zelo malo naslavlja,« meni Kalinova, ki enega od problemov vidi v premajhnem vlaganju v izobraževalne sisteme. »Pomembno se je vprašati, kaj je razvoj,« meni sogovornica.
Kaj po letu 2015?
Prihodnje leto se milenijski cilji »iztečejo«, čeprav je svet še zelo daleč od tega, da bi katerega od njih dosegel.
Kako naprej? »Oblikovanje 'okvira post-2015' nam ponuja enkratno priložnost, da razmislimo o svetu, v katerem živimo, o pravilih igre in vrednotah, ki nas pri tem vodijo. Ključno je, da se v razpravo o prihodnosti vključi čim širši krog ljudi, kajti govora ni več o tem, kako daleč bo morala zambijska deklica po les, ki je potreben za kuho kosila za celo družino, namesto da bi se šolala. Danes se pogovarjamo o tem, kako bomo mi in naši otroci jutri živeli. Realno gledano, leto 2015 najverjetneje ne bo prineslo revolucionarnih sprememb. Obstaja pa upanje, da smo vstopili v novo obdobje, ki bo postopoma pripeljalo do premikov h kakovostnejšemu, enakopravnejšemu in bolj trajnostnemu načinu življenja. Nihče od nas ne more sam spremeniti sveta, vsak pa ima možnost prevzeti svoj del odgovornosti in storiti vse, kar je v njegovi moči, da bo pogača čim bolje razdeljena – za sebe in za druge, saj živimo v medsebojno povezanem svetu. Ko bomo sami prevzeli odgovornost za lastna dejanja, lahko od svojih vlad zahtevamo, da se do nas, do drugih držav in do mednarodne skupnosti obnaša odgovorno. Ker sami želimo imeti možnosti in pravice, ali smemo drugim te želje zanikati?« strne Ana Kalin.
