Rdeč nagelj na prsih in kranjska klobasa s kruhom

Ravenski železarji so zadnjega aprila delali le do desete ure dopoldne, nato so očistili halo in stroje ter jih okrasili z zelenjem in zastavami. Po tovarni je odmevala »pleh muzika«, ki je korakala skozi tovarno. Pri spodnjem vratarju je stal oder, s katerega jih je nagovoril direktor. Prazničnega razpoloženja so bili dan po tem, ko so postavili mlaje in zakurili prvmajske kresove, z obiskom deležni tudi sodelavci v bolnišnicah.

Tako so prvi maj, praznik dela, praznovali delavci Železarne Ravne v petdesetih in šestdesetih letih. Proučevanja zgodovine in načina praznovanja prvega maja na Slovenskem pa se niso lotili le v enoti Koroškega pokrajinskega muzeja na Ravnah, ampak se je v skupnem projektu združilo kar šest slovenskih muzejev: poleg ravenskega še Gornjesavski muzej Jesenice, Mestni muzej Idrija, Muzej Velenje, Zasavski muzej Trbovlje in Železarski muzej Štore. »Vsakdo je v svojem okolju pripravil razstavo o zgodovini praznika s posebnostmi v okolju, kjer deluje. Rezultat sodelovanja je šest razstav, ki imajo nekaj skupnih točk o prvem maju na Slovenskem ter obsežen skupni katalog s pregledom praznovanj v industrijskih središčih: Idriji, Jesenicah, Ravnah na Koroškem, Štorah, Trbovljah in v Velenju,« je povedala Karla Oder iz ravenskega muzeja.

Prvomajske manifestacije so se na Slovenskem pojavile leta 1890 v Ljubljani, Mariboru, Trbovljah, okolici Celja in Štorah. »Oblast se je bala delavskih nemirov, zato je v industrijska središča vsako leto poslala okrepljene enote vojaštva. Dela prost dan so najpogosteje dobili rudarji v različnih rudnikih in železničarji, vse druge industrijske panoge so delavcem dajale prost dan bolj izjemoma. Po prvi svetovni vojni so praznik dela vse do prepovedi leta 1929 proslavljali z veličastnimi in množičnimi manifestacijami,« je povedala Karla Oder.

Korakale so godbe

Dan pred praznikom so povsod postavljali mlaje, okrašene z venci in zastavami, s cvetjem iz papirja so okrasili kolesa, olepšali so tudi pročelja hiš. »Kresovanje, budnica, prvomajski shod, kulturni in športni program so postali obvezni del praznovanja,« pravi Odrova. K prazničnemu razpoloženju so pripomogli najprej strelci z možnarji, nato godbe na pihala, ki so korakale skozi delavska naselja. »Delavci in njihovi voditelji so na prvomajskih shodih izražali svoje zahteve z govori, napisi na transparentih in protesti. Njihove zahteve so se skozi desetletja spreminjale. Najprej so zahtevali osemurni delavnik, ob koncu prve svetovne vojne so se zavzemali za svetovni mir, po drugi vojni pa za uresničitev programa petletke in gospodarsko gradnjo. Praznovanje praznika dela so povezali s proslavljanjem 27. aprila, dneva upora proti okupatorju, v Mežiški dolini tudi s 15. majem, obletnico zadnjih bojev proti fašizmu in nacizmu na evropskih tleh na Poljani pri Prevaljah,« opisuje sogovornica. Leta 1976 so ob stoti obletnici rojstva prvomajska praznovanja povezali na spomin na pisatelja in revolucionarja Ivana Cankarja.

Vse je bilo v rdečem

»Simbol prazničnega prvega maja je rdeča barva. Rdeča je zastava s srpom in kladivom ter napisom Proletarci vseh dežel, združite se!, v rdeči so tiskali naslovnice posebne številke delavskih glasil, v letih prepovedanega praznovanja so si zavezali rdeče kravate in rdeče rute, na prsi so si pripeli rdeči nagelj in značko 1. maj. Delavci in njihovi družinski člani so se na prvi maj ali prvo majsko nedeljo pražnje oblečeni udeležili shoda sredi trga ali mesta in izleta v okolico ali na bližnji hrib. Nekateri so na ta dan romali k maši v izbrani cerkvi,« opisuje Odrova. Zanimivo je, da so na prvi maj praznovali tudi 'ta črni'. Na Koroškem so zgodaj zjutraj v procesiji odšli k cerkvi sv. Križa na Tolstem vrhu pri Dravogradu.

Delavci v Mežiški dolini pred prvo svetovno vojno prvega maja niso praznovali. Prva slavja so se pojavljala med obema vojnama. Prvi maj leta 1945 je bil v Mežiški dolini v znamenju konca druge svetovne vojne. »Prvo desetletje po vojni je večina slovenskih podjetij na prvi maj slavila delovne uspehe in druge dosežke v duhu gradnje novega družbenega sistema. Podobne vsebine so zapisali na transparente, ki so jih v sprevodu nosili posamezniki. Prvo desetletje po drugi vojni so v Beogradu na ta dan pripravili vojaško parado, v glavnem mestu republike pa so v povorkah tudi na tovornjakih prikazali gospodarske in druge dosežke. Na prireditvenem odru je ob državni, republiški in delavski zastavi dobila mesto še Titova slika,« je tisti čas opisala Karla Oder.

Budnica

Praznovanje praznika dela je bilo povezano tudi s kulturnim in umetniškim ustvarjanjem, saj so pesniki, pisatelji in slikarji soustvarjali delavska glasila, dramski igralci so na odru odigrali številne gledališke predstave, telovadci in športniki so predstavili telovadne in športne elemente, glasbeniki so igrali in peli proletarske pesmi. Obvezni del programa je bila budnica. Igrala jo je godba na pihala, medtem ko je korakala po delavskih naseljih. »V Železarni Ravne so 30. aprila 1953 prvič slovesno razžarili visokofrekvenčno peč, ki je pomenila začetek izdelave najbolj izbranih vrst kakovostnih jekel. Železarna je delovne uspehe bolj slavila na dan republike. Prvega maja so v šestdesetih letih predstavniki sindikata in vodilni delavci tovarne obiskali bolne delavce v bolnišnicah, v osemdesetih letih so zaslužnim delavcem podelili priznanja,« pove Odrova.

Brezplačna malica

Prvomajskim praznovanjem so sledile veselice. »V osemdesetih letih je železarniški obrat Družbeni standard zaposlenim delil bone za kranjsko klobaso in polbeli hlebček. Po vojni, ko je hrane primanjkovalo, je marsikoga prav to zvabilo na praznovanje. Prvomajski shodi, na katere so delavci pripeljali svoje družine, so postali priložnost za druženje in sprostitev. Na Ravnah so se železarji najprej zbirali na Navrškem vrhu, nato na Ivarčkem jezeru pod Uršljo goro,« pove Karla Oder.

V samostojni Sloveniji je tradicionalni praznik dela po njenem mnenju izgubil svojo prvotno politično moč. »Postal je del prvomajskih počitniških dni, del sodobne postindustrijske in potrošniške družne,« trdi Odrova.

Pobudnik projekta Živel 1. maj! Živel praznik dela! je bilo Društvo Slovenska pot kulture železa, podprli pa sta ga ministrstvi za kulturo ter ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport.