Tiskane izdaje
Krško – Desetletje po izbiri lokacije in po investiranih 795.269 evrih v Krškem še vedno ne vedo, ali bodo gradili novo knjižnico. Ob novogradnji so na mizi po novem tudi tri zasilne rešitve, družina Komočar pa po sodni poti zahteva, da občina po 22 letih omejevanja njihove lastnine odkupi njihovo parcelo.
Zdaj že znamenita živo rdeča steklena knjižnica, zrisana v Biroju Ravnikar Potokar leta 2007, je vse bolj utopičen objekt. Potem ko je marca dokončno propadlo leta 2010 izdano gradbeno dovoljenje in svetniki za zadnji manjkajoči del zemljišča, ki je v lasti družine Komočar, niso bili pripravljeni odšteti 181.800 evrov, je občina ob preprojektiranju obstoječega načrta pripravila še tri alternativne rešitve. »Odgovor, v katero smer bomo šli, naj bi dala občinska seja 24. septembra,« je za Delo dejal krški župan Miran Stanko: »Konkretnih sklepov nimamo pripravljenih.«
Ne glede na županove besede pa občinska seja zagotovo ne bo minila brez odločanja o nadaljnji usodi projekta Knjižnica. V strankarski skupini SDS so prisluhnili mnenju družine Komočar. Ker občina vse od leta 1993 načrtuje odkup zasebnega zemljišča s stavbo – najprej za potrebe gradnje osnovne šole, od leta 2005 pa za postavitev nove knjižnice –, je SDS za septembrsko sejo že spisala predlog sklepa, da lokalna skupnost za 185.000 evrov kupi premoženje Komočarjevih.
Pogodba skoraj pri notarju
»Od občine zahtevamo, naj zemljišče po 22 letih končno odkupi in ga nato uporabi v javno dobro: za knjižnico, parkirno hišo ali kako drugače,« je za Delo povedal Evgen Komočar in dodal, da je župana za nakup nepremičnine v višini 185.000 evrov zavezal sklep, sprejet 3. aprila 2014: »Naša tožba je bila v začetku leta vložena z zahtevkom, da župan sklene pogodbo, za katero je skupaj z našim odvetnikom lani določil pogodbeni znesek in terminske roke. Od občine smo prejeli osnutek te pogodbe. Dogovorjeno je bilo, da se do sestanka pri notarju več ne vidimo.«
Ker občina denarja v proračunu leta 2014 ni imela, je sprva nakup prestavila v leto 2015. A marca je sledil nov krog pogajanj z družino Komočar o višini kupoprodajnega zneska; s soglasjem obeh strani je bil znižan na 181.800 evrov. Dokončno so sklenitev posla konec marca zaustavili občinski svetniki, ki so na korespondenčni seji podpis pogodbe pod novimi pogoji zavrnili.
»Kdo bo odgovarjal za porabljenih 800.000 evrov, če novogradnje knjižnice ne bo?« se sprašuje Komočar: »Marsikdo v novi sestavi občinskega sveta marca ni vedel, da je župan že imel sklep, ki ga je zavezoval za nakup nepremičnine.«
Štirje predlogi
Župan Miran Stanko pravi, da je novogradnja knjižnice in s tem odkup zemljišča družine Komočar še vedno ena izmed opcij: »Zelo blizu nam je ideja, da bi knjižnica še naprej bila v starem mestnem jedru.« Ob odločitvi za novogradnjo bi bilo obstoječi 5,7-milijonski projekt za rdečo knjižnico treba preprojektirati: v primeru zgolj izboljšave energetskega odtisa je delo ocenjeno na 87.000 evrov, ob manjšanju gabaritov stavbe na 199.200 evrov.
Vse tri druge alternative dajejo zgolj minimalno zadovoljive rešitve. Junija so predstavniki samostana zavodu v najem ob obstoječih 1200 ponudili še dodatnih 300 kvadratnih metrov. Strošek preureditve majhnih sob in atrija je ocenjen na 300.000 evrov.
Približno enaka površina je na voljo tudi na Vidmu v Mercatorjevi stavbi, ljubkovalno poimenovani Podmornica. Mercator je prostore prodajal za 347.000 evrov, občina je za daj ponudila 185.000 evrov. Stroški statične ureditve objekta, ki bi dodatno obremenil delo ustanove in zahteval tri nove zaposlitve, so ocenjeni na 100.000 evrov.
Zadnja možnost predvideva selitev knjižnice v gospodarsko cono blizu trgovine Tuš. Občina bi za nakup in preureditev 1520 kvadratnih metrov velike industrijske hale Alufinala morala investirati okoli 2,6 milijona evrov.
Zaposleni za novogradnjo
»S stališča stroke še vedno zagovarjamo novogradnjo. Svojo vsebino smo razvijali tako, da bi ob selitvi v novo stavbo že imeli razvite programe, ki jih zdaj izvajamo v omejenem obsegu,« pravi direktorica krške knjižnice Urška Lobnikar Paunović. Vloga splošnih knjižnic se je v zadnjih letih zelo spremenila, razlaga direktorica: »Že dolgo nismo le izposojevalnica knjig. Smo prostor druženja, vseživljenjskega učenja, informacijsko središče. Zdaj izvajamo socialno-družabni del svojega programa šele po zapiralnem času knjižnice. Ob tem nimamo dovolj prostora, da bi z ustrezno predstavljenimi zbirkami pokazali vse bogastvo naše knjižnice (163.000 knjig). Računalniki so ves čas zasedeni in jih imamo premalo. Večji in bolj namensko grajen prostor bi te omejitve presegel.«
