Referendum ni ne edina ne največja ovira do tira

Treba je oddati pripravljalna dela, ratificirati sporazum z Madžarsko, pridobiti denar EU, pripraviti DPN za vzporedni tir.

Objavljeno
24. september 2017 23.48
Fotozgodbe Železnica 25 / Suhadolnik
Boris Šuligoj
Boris Šuligoj

Ljubljana – Vlada ne bi smela imeti več izgovorov, da ne bi začela eno najpomembnejših investicij v samostojni Sloveniji po avtocestnem omrežju. Toda, kdor misli, da bo šlo po referendumu in po uveljavljenem zakonu o drugem tiru vse gladko in brez težav, se je uštel.

Najprej bo Direkcija RS za infrastrukturo 10. oktobra odpirala ponudbe kandidatov za izvedbo pripravljalnih del. Za arheologijo in hidrogeologijo so izvajalci že izbrani, za gradbena dela (predvsem dostopne poti in prestavitve nekaterih infrastrukturnih vodov) še ne. Že pri oddaji del lahko lepe načrte ustavijo pritožbe nezadovoljnih kandidatov za pripravljalna dela. Če bo teh pritožb veliko in bodo tehtne, se bo oddaja del še lep čas vlekla. Le največji optimisti upajo, da bodo z oddajo del res uspeli še letos in da bodo izvajalci zares zasadili prve lopate še letos. Če jih ne bodo, potem minister za infrastrukturo Peter Gašperšič ne bo izpolnil obljube, ki jo je dal ob lanski interpelaciji. Ali bo v tem primeru tudi odstopil, je odvisno od več okoliščin.

Druga zelo pomembna naloga, podobno pomembna kot zakon, bo meddržavni sporazum z Madžarsko. Javnost je utemeljeno pričakovala, da bi moral biti sporazum pripravljen še pred sprejetjem zakona, vendar so v Cerarjevi vladi našli vrsto opravičil, zakaj se to doslej še ni zgodilo. Državni sekretar Jure Leben, ki je v javnih zagovorih drugega tira prevzel glavno besedo namesto svojega uradnega šefa (Petra Gašperšiča), nam je še nekaj dni pred referendumom pojasnil, da so imeli preprosto preveč skrbi in dela z referendumom, da bi se vladne in ministrske službe lahko ukvarjale tudi s pripravo sporazuma z Madžarsko.


V pogovoru za Delo je Leben zagotovil, da bo sporazum pripravljen, »ko bodo pogovori z Madžarsko zaključeni«, in da bo pripravljen še ta mesec, podpisan pa v začetku prihodnjega leta. Zato sklepamo, da bo predvidoma oktobra ali novembra prišel na vlado in zatem še v ratifikacijo v državni zbor. Glede na stališča nekaterih večjih poslanskih skupin sklepamo, da sporazum z Madžarsko ne bo sprejet, če ne bo dovolj trdnih zagotovil, da Madžarska za svoj delež ne zahteva kakršnih koli posebnih ugodnosti v koprskem pristanišču (ne v Luki Koper), in če ne bo privolila v to, da njen delež v podjetju 2TDK ne bi bil večji od njenega dejanskega deleža vloženega kapitala. (Po neuradnem vladnem predlogu bi namreč Madžari za 200 milijonov evrov v podjetju dobili 49-odstotni delež.) Toda vstop Madžarske v 2TDK ni ključnega pomena za nadaljevanje projekta, zatrjuje Jure Leben. Tudi v zakonu namreč piše, da zaledne države lahko sodelujejo, ne pa, da morajo sodelovati.

Do konca leta bo vlada natančno vedela, ali mora za obljubljeno širitev servisnih cevi (ki bodo omogočile novo dvotirno progo) pridobiti novo okoljevarstveno soglasje. Po mnenju nekaterih poznavalcev ji za samo širitev servisnih predorov tega ne bo treba. Sama širitev servisnih predorov podraži projekt (po ocenah) za 97 milijonov evrov. Do konca leta pa je vlada obljubila tudi pripravo dokumentacije, s katero bo prihodnje leto začela nov postopek za pridobitev prostorskega načrta za gradnjo vzporednega tira ob novem tiru. Ta državni prostorski načrt (DPN) bi lahko zaključila v največ treh letih in se sredi gradnje drugega tira lotila še gradnje vzporednega. Seveda se tudi pri tem lahko postopki dodobra zavlečejo, saj morajo pridobiti še eno okoljevarstveno soglasje in še eno čezmejno presojo (iste) trase.


Do konca leta bo tudi jasno, koliko denarja bo Slovenija prejela iz t. i. blending razpisa EU. (Računa še na 163,5 milijona evrov, dobila pa jih je že 44,3 milijona). Februarja leta 2018, dva meseca pozneje, kakor je obljubljala še pred nekaj meseci, pa zdaj Jure Leben napoveduje objavo mednarodnega razpisa za izvedbo glavnih del na progi. Tukaj se lahko oddaja del dodatno zaplete in traja kar dolgo. Toda eno je gotovo: šele po odpiranju ponudb na mednarodnem razpisu za glavna dela bo konec ugibanj o pravi ceni drugega tira. Šele tedaj bo jasno, o čem se pogovarjamo in kako dolgo bo treba čakati na novo, sodobnejšo komunikacijo.