Referendumske avanture

Opozicija in mediji so v arhitekturi demokracije pri nadzoru oblasti naravni zavezniki, ker opravljajo podobno predpisano jim vlogo, čeprav so motivi delovanja povsem drugačni. Tudi zato obstaja nepisano pravilo, da mediji opozicije ne kritizirajo preveč ostro, ampak jo kvečjemu spodbujajo, da ostane dosledna v svoji vlogi. To je ideal, a je žal Slovenija trenutno na stopnji evolucije, ko nimamo idealne vlade, saj se slabega pol leta po prevzemu oblasti še vedno lovi in vzbuja občutek, da se ji pri marsikaterem protikriznem ukrepu zalomi po nepotrebnem, kot tudi nimamo idealne opozicije, saj je v grobem zreducirana na eno stranko in enega vodjo. Zato bomo pod lupo vzeli tudi opozicijsko SDS.

Je SDS, potem ko je po temeljitem razmisleku odstopila od namere po organizaciji treh referendumov, srečala pamet? Morda, čeprav njihovo dosedanje ukrepanje ne vzbuja prevelikega upanja. SDS in nesporni vodja opozicije Janez Janša so v tem desetletju po dolgem in težkem opozicijskem delovanju, kratkotrajnem vladanju v Bajukovi vladi in štiriletni absolutni oblasti nedvomno najbolj izkušena politična grupacija v državi. Do potankosti imajo izdelane metode ustvarjanja dogodkov s ciljem ohranjanja pobude, v arzenalu najbolj priljubljenih orodij pa imajo instrumente državnega zbora: obstrukcijo, izredne seje plenarnega zasedanja in referendume. Že bežen sprehod skozi parlamentarno zgodovino nas prepriča, da je bila SDS pri tem izjemno uspešna - z izrednimi sejami o korupciji in klientelizmu in referendumom o izbrisanih si je tlakovala naskok na oblast leta 2004, z izrednimi sejami (zaupnica vladi po predsedniških volitvah ali afera Patria) je poskušala oblast ubraniti.

Njihovo delovanje je v okviru ustave in zakonov, zato jim ni mogoče očitati, da so prekoračili črko zakona ali ustave. A življenja ne definirajo le zakoni, ampak tudi slog in duhovna širina. To pa so področja, kjer bi SDS lahko veliko očitali: zadrtost, neverjetno agresivnost, elemente boljševizma in hladnokrvni makiavelizem.

V tej luči je Janševa argumentacija, da so odstopili od treh referendumov zaradi višjih državotvornih ciljev, manj verjetna, lahko bi dejali neiskrena. Še zlasti zato, ker je utemeljeval upravičenost referendumov z javnomnenjsko raziskavo - SDS jo je sama naročila in plačala -, ki menda dokazuje, da so ljudje proti višjim cenam vinjet (kdo razumen pa je za višje davke?!), načinu izbora generalnega direktorja policije in podaljševanju tako imenovanih tajkunskih kreditov iz jamstvene sheme. Janša ponavadi poudarja, da raziskavam javnega mnenja, ki merijo politično podporo strankam, ne verjame. Zato je bilo v ozadju premisleka zagotovo spoznanje, da volivci ne bi nagradili nepotrebnega trošenja denarja za izvedbo referendumov sredi poletja.

Zadeva je zanje toliko bolj problematična, ker bi se ljudje izrekali o vinjetah, ki so SDS-ovo predvolilno darilo, zapitek pa plačujemo zdaj, prav nevzdržno pa bi bilo prenašati kritiko, da zavirajo izvajanje jamstvene sheme, ki zagotavlja prepotrebni denar insolventnemu gospodarstvu. Očitno je, da je SDS umaknila referendume iz taktičnih razlogov. Spoznali so, da se tokratna referendumska avantura ne bi obrestovala, kot se ni obrestoval referendum o pokrajinah.

Je pa treba priznati Janši sposobnost, da iz nedogodka, ko se ne odloči za referendum, ustvari dovolj zanimiv dogodek za animiranje javnosti. Še zlasti potem, ko se predstavi v milostni vlogi, ko reče, saj bi, a nočemo biti izgovor za nesposobnost vlade. Če se to dogodi tik pred volitvami, toliko bolje za izid volitev.