Tiskane izdaje
Ljubljana – Marjan Ravbar, znanstveni svetnik v pokoju, raziskovalec regionalnega načrtovanja in razvoja z doktoratom iz geografije, je kritičen do »razvojnih regij« in zakonodaje, ki jih ureja. Pravi, da regionalna politika, ki je v preteklosti imela politične in socialne motive, postaja z uveljavitvijo regionalne strukturne politike še gospodarska dimenzija. To pa državi nalaga veliko odgovornost.
Menite, da razdrobljenost povečuje nefunkcionalnost regij?
Slovenija je začela sistematično usmerjati razvoj že na začetku 70. let prejšnjega stoletja na podlagi koncepta policentričnega razvoja. S pospeševanjem regionalnega razvoja so poskušali odpraviti ali vsaj ublažiti posledice tržnega gospodarstva, ki povzročajo regionalne razlike med pokrajinami in zaradi katerih nekateri deli Slovenije uživajo prednosti, drugi pa so zapostavljeni in stagnirajo ali celo nazadujejo. Najprej so administrativno nastale planske regije, kjer naj bi regionalno pomembna središča postala nosilci in generatorji razvojnih zamisli za boljšo kakovost življenja, in ta členitev še vedno velja.
V predpristopnem obdobju prilagajanj evropskemu pravnemu redu smo sprejeli dvanajst statističnih regij v skoraj nespremenjenem obsegu – le kočevsko-ribniško območje so iz Osrednjeslovenske regije pridružili Dolenjski. Zakon o spodbujanju skladnega razvoja na prelomu stoletja je povzel identična območja ter jih poimenoval »razvojne regije«. Novost so le obvezni regionalni razvojni programi. Zakon lokalne skupnosti zavezuje k povezovanju ter usklajevanju nalog gospodarskega, socialnega in prostorskega razvoja, upoštevajoč državne razvojne programe in projekte. Nedorečeno pa je ostalo financiranje, ki je v domeni države, saj je bil predlog, da je primerno regionalno politiko mogoče doseči predvsem z avtonomijo finančnih odločitev na regionalni ravni, zavržen.
Komu ustrezajo šibke regije?
Razmerje med najuspešnejšimi in najmanj uspešnimi je približno na ravni trikratnika. To večinoma ustreza močno (emono)centralistični usmerjenosti države s koncentracijo administracije.
Marjan Ravbar. Foto: Osebni arhiv
So razlike zgodovinsko pogojene ali regije preprosto ne znajo izkoristiti potenciala?
Glede na kazalnike o moči gravitacijskega zaledja, velikosti naložb in ustvarjalni moči trga delovne sile ter geografski razporeditvi so največji potenciali v Osrednjeslovenski regiji, delih Gorenjske in osrednjem delu Savinjske doline s Celjem, osrednjem delu Krške doline z Novim mestom in somestju obalnih mest. Podpovprečni potenciali pa izstopajo na vseh obmejnih, hribovitih in kraških območjih.
Ključni dejavniki, ki povzročajo raznovrstnost, so neenakomerni demografski potenciali. Za učinkovito delovanje sta odločilna predvsem trg delovne sile in konkurenčnost. Za gospodarsko in razvojno uspešnost je pomembna struktura gospodarskih dejavnosti. Območja z nižjim deležem zaposlenega aktivnega prebivalstva so gospodarsko šibkejša, prav tako območja z (nepropulzivnimi) industrijskimi obrati, ki so praviloma v težavah. Velika težava so brezposelnost in izobrazbena struktura – tudi zaradi odliva izobraženih zaradi pomanjkanja ustreznih delovnih mest – ter manjše podjetniške aktivnosti, ki so tudi posledica slabše prometne dostopnosti in slabše razvite infrastrukture.
Slabše gospodarsko stanje pomeni manjšo blaginjo in slabšo kakovost življenja.
Ta je navadno najvišja v osrednji in zahodni Sloveniji. Regionalna politika bi morala imeti večjo vlogo pri zmanjševanju razvojnih razlik, saj je izboljšanje gospodarske razvitosti in odpravljanje težav na trgu dela predvsem njena naloga. Postavlja se tudi vprašanje načrtovanja ukrepov in usmerjanja sredstev. Posebno pozornost bi morali namenjati izboljšanju podjetniškega okolja ter krepitvi socialnega in človeškega kapitala. Tudi endogene razvojne zmogljivosti in podjetništvo so na posameznih območjih pogosto še v latentni fazi in jih je treba z določenimi prilagojenimi ukrepi šele spodbuditi. Predvidene reforme teritorialnih meja morajo biti premišljene.
Kako doseči večjo učinkovitost regij?
Modernizacija družbe vpliva tudi na pokrajino. Gre za (sub)urbanizacijo, ki je sprožila, da funkcionalne regije (območja z veliko dnevnimi aktivnostmi) niso več identične z administrativno določenimi območji regij. Notranje meje med institucionaliziranimi regijami kljub pomembni vlogi pri določanju regionalne politike izginjajo. To zahteva redefinicijo členitve pokrajinskih enot ob pogoju transparentnosti in sodelovanja – brez vmešavanja političnih elit. Ključni instrumenti so: zagotavljanje smotrne uporabe površin, usmerjanje razvojnih omrežij – poselitvenih struktur, načrtovanje smotrne rabe površja z okoljskimi komponentami razvoja, načrtovanje transportne in gospodarske infrastrukture, zagotavljanje preventivnih ukrepov za boljšo kakovost življenjskih pogojev ter ohranjanje naravnih virov in ustroja kulturne pokrajine. V novih regionalnih razvojnih konceptih so v ospredju partnerska omrežja mest, »urbani regionalni menedžment« in »urbani ali regionalni marketing«.
