Renesansa psihedelikov

Uživanje psihedelikov po svetu ni nekaj novega. Po odkritju LSD leta 1943 je zahodna psihedelična revolucija v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, znana tudi kot pojav hipijevske subkulture, doživela širitev, vendar je bila za tradicionalno družbo preveč radikalna. Številne raziskave, ki so preverjale terapevtski potencial LSD in nekaterih drugih psihedelikov za zdravljenje različnih duševnih motenj, so bile zelo obetavne, vendar je omenjena revolucija povzročila, da je Amerika leta 1963 omejila komercialni dostop do halucinogenov in nato leta 1970 prepovedala še njihovo posedovanje.

Leta 1966 so ameriški raziskovalci v kliničnem okolju izvajali še 70 raziskovalnih projektov o učinkih psihedelikov, do konca šestdesetih jih je ostalo šest, leta 1980 pa jih ni bilo več. V 90. letih so se raziskave spet začele pojavljati, v zadnjih letih pa je raziskovanje psihedelikov in njihovih terapevtskih učinkov povsem oživelo.

Klinične študije o učinkih MDMA (ali ekstazija) za zdravljenje posttravmatskega stresnega sindroma (PTSD), ki jih izvaja ameriško multidisciplinarno združenje za psihedelične študije (MAPS), kažejo v kombinaciji s psihoterapijo izjemen potencial. Raziskave so v tretji fazi preizkušanj, do leta 2021 pa je v ZDA pričakovati odobritev uporabe MDMA v psihoterapevtske namene.
 

Raziskava o zdravilnem potencialu ajavaske

Inštitut za psihoterapijo Zajčja luknja je od septembra 2015 do junija 2016 izvedel prvo slovensko raziskavo o zdravilnem potencialu ajavaske, v kateri je sodelovalo 41 oseb, ki so s tem rastlinskim halucinogenim pripravkom s področja Amazonije že imeli izkušnjo.

»Sodelujoči v raziskavi so opazili objektivno izboljšanje. Poročali so o vedenjskih, emocionalnih in telesnih spremembah, zmanjšanju samomorilnih nagnjenj in samodestruktivnosti. Raziskava je pokazala, da so izkušnje, ki jih imajo ljudje z ajavasko, zelo zdravilne, hkrati pa zelo globoke in intenzivne,« pojasnjuje integrativna psihoterapevtka in soustanoviteljica Inštituta Zajčja luknja Mina Paš, ki poudarja tudi pomembnost integracije kot del izkušnje z ajavasko. Integracija se je večinoma zgodila sama od sebe, za tiste, ki so s tem imeli težave, je bilo pomembno, da so se lahko pogovorili s terapevtom, ki ima izkušnje s spremenjenimi stanji zavesti.

Pomemben del psihedelične izkušnje je tudi priprava nanjo. »Izkušnja lahko prinese tudi spopadanje s strahovi in travmami, zato je pomembno, da se oseba zaveda, kaj vse se lahko zgodi,« pojasnjuje Marc Aixalà iz Mednarodnega centra za etnobotanične raziskave, izobraževanje in storitve (ICEERS).
 

Oseba, ki vodi obred, mora biti usposobljena

Sodelujoči v prvi slovenski raziskavi so za občutek varnosti poudarili, da je pomembna usposobljenost osebe, ki je vodila obred z ajavasko. Mina Paš poudarja, da je bistveno temeljito izobraževanje in izkušenost tistega, ki vodi obred, saj obstaja velika nevarnost, da se ljudje čutijo sposobne za vodenje obredov, čeprav niso opravili vseh za to potrebnih stopenj izobraževanja.

Kljub velikemu terapevtskemu potencialu ajavaske je pomembno izpostaviti tudi tveganja. Vsebnost MAO inhibitorja v ajavaski lahko v kombinaciji z nekaterimi zdravili in rekreativnimi drogami privede do resnih zapletov, tudi smrti. Uporaba ajavaske je lahko tvegana tudi ob izraženi psihopatologiji, kot so psihoza, bipolarna motnja in podobno. V tem primeru je tveganje za še večjo destabilizacijo veliko, posebno če se ajavasko uporablja brez dodatne podpore z drugimi rastlinami ali psihoterapijo.


 

Raziskava o mikrodoziranju

Poleg tradicionalne uporabe psihedelikov, katerega cilj je doživljanje psihedeličnega stanja, je v zadnjem času postalo priljubljeno tudi mikrodoziranje, pri čemer gre za uživanje psihedelikov v tako majhnih odmerkih, da ti ne povzročajo psihedeličnih učinkov v smislu opaznih sprememb zaznavanja in miselnih procesov. Posameznik torej lahko nemoteno opravlja svoje vsakodnevne obveznosti, vendar naj bi, po nekaterih anekdotičnih virih, mikrodoziranje povečalo ustvarjalnost in učinkovitost ter izboljšalo psihološko počutje.

Fundacija Beckley in raziskovalna univerza Imperial College London sta septembra letos začeli prvo s placebom nadzorovano znanstveno raziskavo o učinkih mikrodoziranja s psihedeliki. Cilj raziskave je ugotoviti, ali ima mikrodoziranje s psihedeliki kakršnekoli učinke na psihološko počutje in kognitivne funkcije, ki presegajo placebo.

K raziskavi so povabili tiste, ki so že vešči mikrodoziranja. Uporabniki vzamejo kapsulo z običajno dozo LSD ali identično kapsulo brez substance, ne da bi vedeli, katera vsebuje psihedelik. Pri tem izpolnjujejo vprašalnike in igrajo kognitivne igre po spletu. Ko bo raziskave konec, bodo izvedeli, ali se bolje počutijo in so bolj osredotočeni zaradi LSD ali zaradi placebo učinka.

Avtorji raziskave upajo, da bo študija prvi korak na dolgi poti k vzpostavitvi morebitne vloge mikrodoziranja v znanosti in medicini.
 

Razširjena kartografija psihe

Pri razumevanju spremenjenih stanj zavesti je ključno poznavanje transpersonalne veje psihoterapije, ki človeka ne obravnava le kot fiziološko, psihološko in družbeno bitje, ampak tudi kot duhovno bitje. Oblikuje ga ne le osebna biografska zgodovina po rojstvu, temveč tudi obrojstni vplivi in vplivi iz transpersonalne ravni psihe, kot so kolektivno nezavedno, generacijski vplivi prednikov, arhetipi in podobno. Specializant psihodinamske psihoterapije Marko Vide pojasnjuje, da je razširjena kartografija človeške psihe, ki jo je na podlagi večletnega kliničnega dela z LSD razvil češki psihiater Stanislav Grof, zelo pomembna za razumevanje psihedelične izkušnje in vseh razširjenih stanj zavesti.

»V razširjenih stanjih zavesti se pogosto zgodi, da iz nezavednega vdrejo vsebine iz pred- in obrojstne ter transpersonalne ravni psihe, torej ravni, ki presega čas, prostor in linearno vzročnost. Če te razširjene kartografije psihe ne poznamo, potem te vsebine težko razumemo, ali pa jih interpretiramo izključno s perspektive biografske ravni ali celo le kot motnje v delovanju možganov, kar je oboje temeljno nezadostno,« pravi Vide, ki meni, da so klasične psihoterapevtske šole sicer odlične za delo na biografski ravni nezavednega, vendar jim pogosto manjka prepoznavanje teh drugih ravni, ki pa so za razumevanje in delo v razširjenih stanjih zavesti temeljnega pomena.


 

»Ne moreš se učiti od rastlin, če z njimi nimaš stika«

Medtem ko ljudje na zahodu zadnjih nekaj desetletij šele spoznavajo učinke halucinogenov, staroselci njihove učinke poznajo že tisočletja. Ne uporabljajo jih za osebno rast, kot večinoma ljudje drugod po svetu, ampak za učenje o rastlinah, njihovih zdravilnih učinkih, naravi in planetu.

Zahodni svet staroselce, ki predstavljajo pet odstotkov svetovnega prebivalstva, pogosto dojemajo kot primitivna ljudstva, prav oni pa so tisti, ki varujejo 80 odstotkov biotske raznovrstnost planeta. »Morda pa vedo nekaj, česar preostalih 95 odstotkov populacije ne ve,« poudarja Erika Oblak, ki že dvanajst let pridobiva znanje o rastlinah, tudi o ajavaski, v deževnih gozdovih porečja Amazonke v Peruju. Ajavaska je ena od redkih preostalih dragocenosti, ki jih varujejo staroselci v Amazoniji. Ko govorimo o njenih koristih za zahodno družbo, je pomembno, da ne pozabimo bojev teh ljudstev, ki jih vsak dan bijejo za ohranitev svoje kulture in okolja, opozarja.

Na območju enega hektara deževnega gozda v porečju Amazonke najdemo več drevesnih vrst, kot jih premore celotna Evropa, četrtina vseh znanih vrst rastlin našega planeta namreč raste v Amazoniji. Okoli 120 sodobnih zdravil na rastlinski osnovi je narejenih iz 95 vrst rastlin, v svoji knjigi Čas je zdaj navaja Erika Oblak.

Praktično nemogoče je naključno raziskati različne učinkovine 60.000 vrst rastlin, ki rastejo v Amazoniji, zato se botaniki zanašajo na zdravilce in zeliščarje domorodnih skupnosti, ki jim je v tisočletjih uspelo razviti recepture za zdravljenje različnih bolezni, kljub temu pa domorodna ljudstva za svoje znanje do zdaj niso prejela niti centa od dobička globalne farmacevtske industrije. »Ne moreš se učiti od rastlin, če z njimi nimaš neposrednega stika. Tega se ne naučimo iz knjig,« pojasnjuje Oblakova, ki deluje tudi v okoljskih nevladnih organizacijah, kjer si prizadeva za učinkovito rabo naravnih virov ter globalno pravičnost.