Tiskane izdaje
Če hočejo upniki od Istrabenza izterjati čim več posojenega denarja, potem mora to podjetje ostati delujoče. Lastniki in upniki ga torej ne bi radi spravili v likvidacijo. Ali jim bo uspelo ohraniti krovno podjetje, ne ve nihče. Petrol ne bo odnehal z zahtevami po reviziji poslovanja, Bavčar pa si je nakopal zavidljivo število nezaupljivih partnerjev. Velika verjetnost je, da bo pred pomladjo še ena skupščina in da bodo lastniki takrat veliko bolj usklajeni glede sestave nadzornega sveta.
Bolj kot glede sestave nadzornega sveta se bodo morali uskladiti glede ukrepov. In še bolj: kako bodo med upnike razdelili obubožano premoženje? Tega je k sreči precej več, kot kažejo sedanje borzne cene. Saj si ni mogoče misliti, da bi bil ves Istrabenz vreden samo 120 milijonov evrov. Samo nekaj portoroških hotelov je vrednih več. Igor Bavčar računa, da bo s prepiri okoli delitev premoženja med upniki in z grožnjo, da se lahko podjetje ustavi, če on odide, upnike prepričal, da ga podprejo in obdržijo. Drugi so prepričani, da pri Istrabenzu ne bo rešitve, dokler bo račune brez krčmarja podpisoval dosedanji kapitan s pokvarjenim kompasom.
Krovno podjetje in z njim druga odvisna podjetja se ukvarjajo predvsem z lastno krizo, namesto da bi se ukvarjali s poslovanjem, razvojem, konkurenco, obstojem na trgu ... Minister za gospodarstvo Matej Lahovnik je odločno zanikal, da bo država reševala Istrabenz z davkoplačevalskim denarjem. Izrazil je prepričanje, da bodo banke znale zavarovati svoj interes. Zdaj bi predvsem upniki morali čim prej ustrezno poskrbeti za preostalo premoženje in poslovanje Istrabenzovega zdravega jedra.
Zato bi morda lahko čim prej oblikovali nekakšen upniški odbor, ki se bo moral poenotiti o načinu in hitrosti poravnavanja dolgov. Nesmiselno bi bilo na hitro razprodajati zdaj podcenjeno premoženje. Poskrbeti je treba za primerno upravljanje in mirno čakanje na boljše čase. Takšen bi bil logičen interes kapitala.
Povsem mogoče je, da bodo nekateri hoteli čim prej unovčiti terjatve, torej razprodati drobiž, in s tem narediti dvojno škodo, saj ni rečeno, da bodo novi lastniki v vseh primerih strateški lastniki, ki bodo na dolgi rok skrbeli za razvoj gospodarstva. Če bi se uresničil ta scenarij, bi doživeli nasprotje od tistega, za kar so se zavzemali zagovorniki koncentracije kapitala in ohranjanja premoženja pri domnevno slovenskih lastnikih. Zato v tej zgodbi o neuspehu sploh ne gre zgolj za reševanje vojaka Igorja, temveč za veliko širšo fronto, ob kateri država ne more ostati ravnodušna.
