Rešitev ne more priti čez noč

Pred skoraj 30 leti so se Vlasti Nussdorfer kolegi čudili, zakaj si tako želi delati na mladoletniškem oddelku tožilstva. A je vztrajala; to delo ji je bilo usojeno, je prepričana. Postala je višja državna tožilka na vrhovnem državnem tožilstvu in leta 2003 je po mednarodnem vzoru ustanovila društvo za pomoč žrtvam kaznivih dejanj Beli obroč Slovenije. V njen vsakdanji delavnik so se vsuli prizadeti v družinskih tragedijah: pretepeni, spolno zlorabljeni, izsiljevani, psihično razrvani. A čeprav so razmere vsakokrat videti brezizhodne, ji energije za iskanje rešitev ne zmanjka: piše knjige, organizira srečanja, spodbuja dobrodelnost.

Kaj se je pri obravnavah družinskega nasilja spremenilo v teh 30 letih?

Leta 1980 je bila družinska, zlasti spolna kriminaliteta zelo neprepoznavna. Na pravosodnem izpitu so me vprašali, kako je s spolnimi zlorabami pri nas. Odvrnila sem, da sem v dveletni praksi spoznala dva primera. Moj izpraševalec se je odkašljal in dejal, da pozna tri ali štiri. Nihče ni bil šokiran. Zdaj bi bili vsi. A takrat se o tem ni govorilo, mediji se niso zanimali za ta problem, javnost ni bila ozaveščena. Potem smo se prebudili: mladi in odrasli so spregovorili o razmerah v družini, psihiatri so prihiteli na pomoč, policija je bila zelo dejavna. A še vedno različne službe teh primerov niso jemale dovolj zavzeto, saj je veljalo, da moramo biti najbolj pozorni na klasični in gospodarski kriminal. Jaz pa sem bila odločna: ukradeni denar se lahko vrne, razbite duše pa ni mogoče več zlepiti. Obravnavani na področju družinske kriminalitete bodo delavci v gospodarstvu in marsikje drugje, nesrečni v svojih službah, prezgodaj bodo umrli ali zboleli. Motilo me je, da je bil poklic tožilca predstavljen negativno, zato sem hotela dokazati, da ni takšen. Trudila sem se in takrat, v 90. letih, so začeli na obravnave prihajati tudi mediji, ki so naredili zelo veliko.

Koristi ali škode?

Lahko gre za veliko korist, če se poročanje konča z naukom, ne z javno razgalitvijo vpletenih. Novinarji naj dogajanje predstavijo z željo, da ljudje s podobnimi usodami zvedo, kje poiskati pomoč. Mediji morajo vedno poročati tako, da je za nekoga koristno, spoštovati morajo zasebnost prizadetih ljudi. To se lahko naredi diskretno in s plemenitim ciljem.

Je te etike dovolj?

Zelo različno, a moram reči, da so mediji pri poročanju o družinski kriminaliteti in zlorabah storili veliko dobrega. Zase lahko rečem, da kadar koli sem nastopala v medijih, se je vedno pojavil kdo - ne le eden -, ki se je na moj nastop odzval s prošnjo za pomoč. Lanskega decembra, po zelo hudih primerih družinskega nasilja, smo prejeli rekordnih 300 pisem. Zgodbe o klicih na pomoč so zelo podobne.

Najpogostejši vzrok?

Nasilje v družini. Oglasi se žrtev - ponavadi jo maltretira partner -, ki je ujeta v svoje okolje. Vsako žrtev moramo nato »obkrožiti«, zato se društvo imenuje Obroč, z različnimi oblikami pomoči: odvetniki, skupine za samopomoč, psihoterapija, finančna pomoč. Odpiramo boleče rane in na različne načine pomagamo. Čeprav vidimo rešitev, jo je zelo težko doseči takoj, marsikdo pa je neučakan in nepotrpežljiv. Pričakujejo, da bomo 20 let trajajoče stiske rešili čez noč. Zanje je vse prepočasi. Opažam, da je zavoženih več generacij, družina je ranjena v vseh smereh: partnerji so alkoholiki in nasilni, tudi prejšnji so bili taki. Med mladimi je premalo vzgoje o zdravih družinskih odnosih. Rešujemo ljudi, ki imajo 40 ali 60 let, kar je že precej pozno. Začeti bi morali že pri otrocih z vzgojo za življenje.

Se zato zavzemate za družinska sodišča?

Da. Stvari so preveč prepletene, da bi jih reševali posebej: na družinskem pravdnem oddelku, kjer se urejajo razveze in stiki z otroki, ter na kazenskem, če je obravnavana zloraba. Če primerov ne rešimo hitro, je to v še večjo škodo družine in otrok. Če sojenje traja predolgo, v tem času žrtve podoživljajo travme, zlasti če jih večkrat zaslišimo. Primere bi morali rešiti najpozneje v enem letu, da lahko žrtve prebolijo dejanja, si postavijo nove cilje, dojamejo, kaj se jim je zgodilo. Morali bi delati timsko in že prvi dan pripraviti načrt za dosego cilja.

Kako torej kaže s takimi sodišči?

Še vedno se borimo zanje. Nekoč so mi dejali, da bom šla prej v pokoj, preden se bo to zgodilo. (smeh) A ne bom se vdala. V primerjavi z letom 1980 imamo zdaj vsaj družinske civilne oddelke, ki pa so še premalo specializirani. Na kazenskih oddelkih družinske zadeve še vedno niso prioriteta, razen če gre za pripor, ni pa tudi potrebne specializacije.

Žrtve so večinoma ženske?

Da, čeprav so med njimi tudi moški. Ti imajo po razvezi največ težav s stiki z otroki, saj matere pogosto trdijo, da slabo vplivajo na otroke. Takšni starši, ki so nezmožni dogovora, bi nemudoma potrebovali svetovanje in mediacijo, da se res vidi, kdo je boljši za otroka in kdo misli resno.

Sodišče otroke praviloma dodeli materi.

Da, ker je boj matere zanje zelo močan, tudi na škodo moških. Kriva pa je slovenska javnost, ki živi s stereotipi preteklosti, da je slaba mati tista mati, ki po razvezi »izgubi« otroke. Ženske se zato obesijo na otroke kot rešitelje svoje časti, dobrega imena, ugleda. Velja, da če izgubiš otroke, izgubiš vse. Zato bi bilo koristno, če bi razvezane starše privedli do spoznanja, da otrok potrebuje oba, razen če je vmes spolna zloraba ali nasilje. Ne smemo dopustiti maščevanj med partnerjema, ker posledice vedno čuti otrok. Boli me, ko vidim, da ima oče ali mati denar za nov avto, za otroka pa ne. Ali niso potrebe otrok pred avtomobili?!

Koliko se vas te zgodbe dotaknejo?

Mislila sem, da se me ne more nič več. Ko sem pisala zgodbe o »deklicah z vžigalicami«, sem se včasih kar zjokala. A v zadnjih letih, odkar je izšla knjiga, sem slišala še toliko groznih zgodb, da se vedno znova vprašam: ali je to mogoče, ali je sploh lahko še huje, kot že je? Ne morem si misliti, da so ljudje res zmožni tako gnusnih dejanj, zlasti na škodo otrok.

Iz sveže izdaje Nedela