Skozi zgodovino in izmenjevanje držav ter političnih ureditev je ničkolikokrat spreminjal podobo, simbole in barve, v njegovo zgodovino pa bo zanesljivo zapisano tudi leto 2018. S pomočjo helikopterja je 7. septembra po 123 letih prvič zapustil vrh Triglava. Argument je bila nujnost restavratorskih posegov.
Ob koncu restavratorsko-vzdrževalnih del na njem so na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije, v Narodnem muzeju Slovenije, Planinski zvezi Slovenije in Kov, d. o. o., pripravili prvo javno predstavitev rezultatov.
Sogovorniki na predstavitvi so bili direktor Kova, d. o. o., Vojo Jovičić, generalni direktor Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije Jernej Hudolin, podpredsednik Planinske zveze Slovenije Miro Eržen, vodja projekta ZVKDS dr. Martin Kavčič in Gorazd Lemajič iz Narodnega muzeja Slovenije.
Preberite še:
»Kocine mi gredo pokonci, stolp pač ne leti vsak dan nad našimi glavami« (FOTO in VIDEO)
Tristokilogramski ponos Slovencev
»Kocine mi gredo pokonci, stolp pač ne leti vsak dan nad našimi glavami« (FOTO in VIDEO)
Tristokilogramski ponos Slovencev
Ogromno pazljivosti in srčnosti
Vojo Jovičić je v uvodu povedal, da na Jesenicah že običajno diši po jeklu in pločevini, delo na Aljaževem stolpu pa je označil za njihov največji ponos. Niti besede Jerneja Hudolina niso bile brez ponosa. Poseg je označil za enormno delo, ki je zahtevalo tudi ogromno pazljivosti in srčnosti.
Pravi, da obnova stolpa poteka po načrtu, morda celo prehiteva, povsem končana pa bo nekje do konca tedna. Na sredini prihodnjega tedna že pričakuje prenos nazaj na Triglav, opozoril pa je, da bo treba stolp tudi v prihodnje vzdrževati in nenehno izvajati monitoring. »Naše delo s tem še ni končano, saj bo stolp tudi po prenovi izpostavljen intenzivnim vplivom – tako vremenskim kot tudi pritisku velikega števila planincev na vrhu Triglava. Zato še posebej pozivamo k spoštljivemu odnosu obiskovalcev do stolpa.«
Aljaževe odločnost, narodno zavest, srčnost in pogum bi morali prenesti v družbo
Miro Eržen je poudaril, da stolp ohranja pomen prvobitnosti. V Planinski zvezi Slovenije se čutijo dolžni ozaveščati javnost o skrbi do njega, le s primernim odnosom bo mogoče njegov obstoj na Triglavu ohranjati tudi v prihodnje. Želijo si tudi, da bi Slovenci bolj doživeli duh stolpa in Jakoba Aljaža. Največ lahko naredimo, če njegovo sporočilo prenesemo v vsakdanje življenje, pravi Eržen. »V smislu Aljaževega duha bi bilo veliko bolje, če bi lahko njegovo odločnost, narodno zavest, srčnost in pogum prenesli v delovanje vseh delov slovenske družbe. S tem bo stolp še bolj poudaril svoje poslanstvo, pa v kakršni koli obliki ali izdaji bo stal na vrhu.«
Konkretne restavratorske posege je predstavil dr. Marin Kavčič. Ne le na stolpu, temveč tudi na njegovi lokaciji. Na tej so med drugim vzpostavili temelj, ki bo zagotovil trdnost stolpa. Opozoril je, da sta bila na njem prvotno dva niza okenc, a so gornjega leta 1967, ob stoletnici panorame slikarja Marka Pernharta, zaprli. V sedanji prenovi so ta niz znova vzpostavili, obnovili prvotno stanje.
»Konservatorsko izhodišče je bilo soočeno in sinergično obravnavano z vidiki drugih strok: z izsledki naravoslovnih in kemijskih preiskav, z gradbeno-tehničnimi izračuni trdnosti same konstrukcije, z elektrotehniškimi predlogi za zmanjšane poškodb ob udaru strele, z ekspertnimi mnenji glede protikorozijske zaščite, z metalurškimi zahtevami, ki jih narekuje material in nenazadnje tudi s strojniškimi postopki za odpravo mehanskih poškodb.«
»Al žev sto«
Kavčič je predstavil tudi pestro zgodovino barv Aljaževega stolpa, ki so se skozi državno in ideološko zgodovino ničkolikokrat spreminjale. Ob restavriranju so sicer ohranili sedanji svetel obod in nekoliko temnejšo streho.
Odločili so se še za ojačitev zgornjega obroča, stolp pa bo znova utrjen s tremi jeklenicami, kot je bilo ob prvi postavitvi. Zastavica na njegovem vrhu, ki se je skozi zgodovino prav tako večkrat spreminjala oziroma jo je nadomestila petokraka zvezda, bo prav tako ohranila sedanjo podobo.
Gorazd Lemajič je spregovoril o pripravah na selitev stolpa in presenečenja ob tem. Denimo odkritja, da stolp ni bil v svoji dolgi zgodovini prav nikoli premaknjen. Po selitvi v dolino so številne barvne nanose speskali in tudi pri tem naleteli na novo odkritje. Pod sedanjim napisom Aljažev stolp so našli sledi oziroma odtis prvotnega napisa izpred več kot stoletja. Ohranjene so le črke »Al žev sto«.
»Po vsej verjetnosti se je ohranil tudi zato, ker je bil stolp večkrat prebarvan in je barva zatesnila režo med ploščo z napisom in plaščem stolpa, s tem pa preprečila dostop kisiku in vlagi,« je odkritje komentiral Kavčič. Da je bil napis že zdavnaj poškodovan, je pisal že Planinski vestnik. Niti streha stolpa več ni originalna, temveč so jo zamenjali nekoč po drugi svetovni vojni.
»Špica« Triglava za goldinar
Kako je postavil stolp, je Jakob Aljaž opisal v svojih spominih, ki jih je že davnega leta 1922 objavila najstarejša slovenska revija Planinski vestnik. V njej so med drugim zapisali te vrstice: »Vsem Slovencem naznanjamo preveselo vest, da smo si v staro last zopet priborili velikana slovenskih gor, veličastni Triglav. Postavili smo letos na njega vrhuncu po vsej Evropi že prosluli Aljažev stolp.«
Za en goldinar je vrli domoljubni župnik od občin Dovje in Mojstrana kupil »špico« Velikega Triglava skupaj s 16 kvadratnimi metri zemljišča in začel marljivo graditi stolp. Nato je dal postaviti še kočo v Vratih, pozneje poimenovano po njem, odkupil pa je tudi zemljišče na Kredarici.
Aljažev stolp tehta okrog 300 kilogramov. Sedmega septembra je bil med dvanajstminutnim letom pripet na dolgo vrv, in ko ga je množica zagledala v dolini, je bilo navdušenje izjemno. Njegova vrnitev na Triglav bo tehnično še bolj zahtevna od spusta.