Tiskane izdaje
Ljubljana - Mitja Ribičič, proti kateremu so kriminalisti prejšnji teden v zvezi s povojnimi poboji vložili ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja genocida, je v pogovoru za tednik Mladina dejal, da je za vsako napako, ki jo je storil, pripravljen nositi odgovornost, ni pa odgovoren za množične poboje.
Na eni strani ovadba po njegovih besedah temelji na knjigi zapornikov. " Vsaka policija ima knjigo zapornikov in vsaka policija vodi, kam kakšen spada. Ta spisek zapornikov še nič ne pomeni," je dejal Ribičič. "Zdaj se prikazuje, da so bili vsi, ki so šli skozi ta zapor, usmrčeni. To je neumnost. Mnogi so bili v zaporu le nekaj dni. Nekateri, na primer mladi in zavedeni kmetje, so bili izpuščeni". Sicer pa je bila po njegovih navedbah priporniška knjiga za znanost dostopna že pred približno 15 leti.
Vprašanje kakšna je Svetinova resnica?
Med drugim je Ribičič dejal, da je iz komentarja na televiziji dobil občutek, da štejejo Erna Svetino za verodostojno pričo, da je njegova knjiga dokument, ki ga je treba vzeti resno. Po Ribičičevih besedah gre za laži in polresnice. "Tudi ti poboji so resnica, ampak če to uporabljaš za kompromitacijo narodnoosvobodilnega boja, je pa vprašanje, kakšna je ta resnica. To je potem že manipulacija z resnico."
S kriminalistom Jamnikom sta se pogovarjala pri Ribičiču kake pol ure, je povedal Ribičič in dodal, da ni vedel, da gre za ovadbo. "Spraševal me je o tej knjigi in sem mu rekel, da je to pamflet in laž in da tako ne mislim samo jaz, ampak celotna zveza borcev.(...) On pa je reagiral, da je zdaj to lahko laž, ampak čez 50 let bo pa to zgodovina. (...) To je bil razgovor o tej knjigi in nič o nobeni ovadbi." Erno Svetina po Ribičičevem prepričanju ne more biti priča, lahko je samo glavni obdolženec. "On je bil od prvega dne OZNE v Sloveniji prvi pomočnik oziroma namestnik pri Matiji." Pri tem je Ribičič na vprašanje, ali je Svetina izvedel kakšno eksekucijo, odgovoril, da ne ve, in dodal, da pa ve, da je bil prvi namestnik, če je bil Maček odsoten. Ribičič v odgovoru na vprašanje tudi pravi, da sam ni bil človek, ki je imel moč reči, tega je treba ubiti. "Že od vsega začetka sem bil v spopadu s trdo roko. Zaradi tega me general Matija ni maral."
V posameznih primerih je lahko prihajalo do samovolje in maščevanja
Kot pomočnik šefa organizacije OZNA je dobil nalogo pripravljati procese proti nemškim zločincem; na zaslišanjih ni prihajalo do mučenj, je dejal Ribičič, ki pa ne more izključiti, da je tedaj, ko ga ni bilo zraven, v posameznih primerih prihajalo do samovolje in maščevanja. Božični proces ni bil montiran, za Nagodetov proces pa lahko rečemo, da je bil sicer politični proces proti sredini, vendar pa nikakor ne montiran, pravi Ribičič.
V zvezi s poboji pravi, da je šlo za vojaške obračune, in sicer v smislu, da so se posluževali strateških vojaških interesov in direktiv proti armadi kvizlingov in nemški vojski. V tem smislu so bile to vojaške zadeve, meni Ribičič. Pri tem pa ne misli, da OZNA pri tem ni imela nič.
Ribičič: okoliščine so bile strahotne
O tem, kdo je ukazal množične poboje domobrancev, pravi, da še ni jasno. Po njegovih besedah je bil to splet strateških interesov Jugoslavije takoj po oblikovanju celotne vlade. Kot pravi, so bile tu "nerešene mejne situacije". Okoliščine so bile strahotne, v Sloveniji je bilo pol jugoslovanske armade, čez to ozemlje je šlo tudi polovica nemške armade, vsa kvizlinška armada, ne samo belogardisti in domobranci, ampak tudi ustaši, četniki in balisti. V tistih razmerah pa po Ribičičevem mnenju ni bilo mogoče zagotavljati pravne države, čeprav so težili k temu. Ob tem je Ribičič dejal, da če bi se domobranci iz Avstrije vrnili sami, namesto da so jih vrnili Angleži, "bi bilo drugače. Če bi se sami vračali, bi bili repatriiranci". Kot pravi, so bili takrat amnestijski odloki, pozivi, naj se vdajo in podobno.
Ob vprašanju, kdaj je prvič slišal za poboje, je Ribičič pojasnil, da so ljudje o pogrešanih začeli spraševati ob prvih volitvah jeseni 1945, šele leta 1951 ali 1952 pa je prišlo do predlogov, da bi objavili vsa imena ustreljenih. Tega, koliko naj bi jih bilo v evidencah, ne ve, pravi Ribičič, ter dodaja, da "zdaj štejejo vse, tudi tiste, ki so bili ubiti med vojno, kakor da so bili ubiti po vojni". Koliko jih je bilo ubitih, je po Ribičičevih besedah težko oceniti. Kot pravi, jih je bilo 8000 vrnjenih. "Če računamo, da je bila pretežna večina ustreljenih, bi rekel, da okoli 7000. Tu pa moramo upoštevati še element maščevanja in dejstvo, da so tukaj umrli tudi mnogi ustaši, četniki".
