Ribničan gre vedno v korak s časom

»Vse dejavnosti, s katerimi se ukvarjamo, so povezane s kulturo,« je poudarila Polona Rigler Grm, direktorica Rokodelskega­ centra Ribnica, kjer praznujejo­ desetletnico delovanja. V tem času je ena od njihovih enot, Galerija Miklova hiša, ki ima obsežno zbirko 700 del priznanih slovenskih umetnikov, ohranila­ sloves pomembnega likovnega­ centra. Ribniški muzej je ta čas ujel preteklost z razstavami in raziskavami, rokodelsko dejavnost pa so – vsaj na področju pletarstva in lončarstva – prenesli na mlajše generacije.
 

Začniva z aktualnim: kaj počnete v Rokodelskem centru Ribnica v času epidemije? Galerija Miklova hiša je – med drugim – pripravila odlično pobarvanko Martin Krpan s Strmanovimi ilustracijami. Kako ta čas odseva v vaši rokodelski dejavnosti in muzeju?

Po e-pošti in družbenih omrežjih smo pozvali javnost, naj pošlje svoja dela. Pri tem ni pomemben material ne način, ni pomembno, kaj delajo. Prosili smo jih, da nam pošljejo tudi navodila, da bi drugi lahko začeli ustvarjati. Predvsem začetni čas krize zaradi novega koronavirusa je bil težek, ker se je vse ustavilo in so se ljudje spet posvetili prvobitnemu žitju, delu.
V muzeju smo prek facebooka pozvali ljudi, naj nam pošiljajo fotografije o praznovanju letošnje velike noči, z različnimi objavami smo jih spodbujali k raziskovanju, kulinaričnemu ustvarjanju ter jih seznanjali s svojim delom. Pred kratkim smo na primer prevzeli opremo frizersko-brivskega salona Juvanc iz Ribnice, kar je izjemna pridobitev, in to smo tudi delili z javnostjo.
Čeprav fizično nismo bili dostop­ni, smo prek številnih odzivov ugotovili, da nas ljudje spremljajo – tako muzej kot galerijo in rokodelstvo. Pripravljamo kar nekaj digitalnih vsebin, ki bodo kmalu ugledale luč sveta na naši spletni strani.


 

Kot zavod ste precej zanimiva ustanova, saj združujete rokodelstvo, galerijo, muzej, muzejsko trgovino … Kako vse to deluje kot celota?

Naš zavod je registriran kot zavod za kulturo, kar je rdeča nit vseh naših enot. Po muzejski poklicni etiki imamo nalogo ohranjati in razvijati kulturno dediščino ter jo povezovati s sodobnim ustvarjanjem. Zbiramo, varujemo, dokumentiramo in proučujemo kulturno dediščino, predstavljamo javnosti njen pomen nekdaj, danes in v prihodnje. Naša naloga je povezovanje kulturnih dejavnosti s turizmom in drugimi gospodarskimi panogami, izobraževanje in populariziranje domače obrti, umetnosti ter sodobne likovne ustvarjalnosti. Enotam – poleg galerije, muzeja, rokodelstva in muzejske trgovine – smo letos dodali enoto turizem, ker je turizem, ki je v Ribnici pred časom nekoliko zamrl, pomemben del današnjega sveta.


 

Je bilo vašemu zavodu v teh letih lažje, ker je Ribnica znana po suhi robi in lončarstvu, delovnih ljudeh, obrtnikih?

Na začetku smo se spraševali, kaj pravzaprav je Rokodelski center Ribnica. Njegova bistvena naloga je ohranjanje znanj suhorobarstva in lončarstva. Del vsebin ohranjanja dediščine izvaja tudi muzej, vendar ne gre za podvajanje. Bistvena naloga rokodelstva so delavnice in tečaji, ki jih organiziramo in na katerih se ljudje učijo rokodelskih večin, ki so se včasih prenašale iz roda v rod, z očeta na sina, z mame na hčer, danes pa ta znanja prenašamo z izobraževanji.
 

Govorite o triletni pletarski in večletni lončarski šoli, ki potekajo pri vas in kjer učite tečajnike domačih obrti?

V teh neformalnih šolah smo izobrazili približno petdeset pletarjev in trideset lončarjev. Šest pletarjev je pridobilo certifikat NPK pletar, kar ni malo. S tem smo zadovoljni. Poleg ohranjanja pletarstva in lončarstva je naša naloga tudi ohranjanje suhorobarskih panog, ki jih je enajst in med katerimi številne izumirajo, kot na primer posodarstvo ali obodarstvo. Za te nismo naredili dovolj. Imeli smo tečaje, pa ni bilo veliko zanimanja.

Zdaj si v slovenskem konzorciju rokodelskih centrov, v okviru katerega deluje tudi medresorska delovna skupina pri ministrstvu za gospodarstvo, prizadevamo za pripravo samostojnega zakona za rokodelce ali vsaj za dopolnitev področne zakonodaje. Rokodelstvo ni zaključena zgodba, ne v slovenskem ne v mednarodnem prostoru, ker je prisotno vprašanje obstoja. Nekatera rokodelska znanja so izginila, ker mojstrov ni več, druga so tik pred tem, da jih za vedno izgubimo, ker ne bo več ljudi, ki bi prikazali, kako nekaj narediti. V Ribnici še imamo srečo, da imamo mojstre za posamezna področja, čeprav jih je malo.

Izpostaviti moram tudi blagovno znamko Ribrand, s katero smo povezali sodobno oblikovanje z našim mojstrom suhorobarjem, tako da smo dobili uporabne izdelke, ki so primerno oblikovani za sedanji čas.


 

Kakšna je razlika pri obravnavi rokodelstva v vaši rokodelski enoti in muzeju?

Razlika je pravzaprav v tem, da gre pri muzeju za dokumentacijsko ohranjanje dediščine. Muzealci moramo prek zgodb, predmetov, fotografij in dokumentov znati predstaviti določeno vsebino.

Naš muzej, ki je bil ustanovljen kot muzej suhe robe in lončarstva – Janko Trošt ga je ustanovil leta 1958 –, nima naloge ohranjati zgolj suhorobarsko dediščino, ampak je njegova naloga tudi ohranjanje druge kulturne dediščine, na primer oblačilne kulture, kulinarike, zgodovine ..., saj se že več kot deset let ukvarja z zgodovino ribniškega trga.


 

Kateri so bili pomembnejši ­projekti?

Naredili smo kar nekaj: pri muzeju morda lahko izpostavim določene vsebine, kot je raziskava Gradovi na Ribniškem, v okviru katere smo sodelovali z oddelkom za arhitekturo in gradbeništvo mariborske univerze, še vedno poteka medinstitucionalni projekt Slemena, pri katerem sodelujemo z oddelkom za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske filozofske fakultete. Ne smemo pozabiti na večletni projekt, povezan z ustanoviteljem ribniškega in idrijskega muzeja Jankom Troštom ter ureditvijo spominske sobe s strokovno knjižnico naše rojakinje, etnomuzikologinje Zmage Kumer, ki smo jo pripravili z Glasbenonarodopisnim inštitutom ZRC SAZU.

Izpeljali smo tudi evropske projekte, kot sta na primer na področju rokodelstva projekt Zgodbe rok in krajev ter Turizem za vse, v galeriji pa projekt Celostni pedagoški program Galerije Miklova hiša. Galerija je tudi posodila zlate oltarje iz zapuščene ortneške cerkve za razstavo v Narodni galeriji. Ni pa še ugledal luči sveta projekt Galerije Miklova hiša, v okviru katerega proučujemo ribniško sakralno dediščino.


 

Raziskovanje ni osnovna dejavnost Galerije Miklova hiša?

Glavna naloga Galerije Miklova hiša je omogočiti regionalnemu prostoru stik z aktualno likovno umetnostjo. Galerija je zaznamovala tridesetletnico obstoja. Enako pomembno je, da ima bogato likovno zbirko, ki obsega okoli sedemsto del priznanih in uveljavljenih slovenskih likovnih ustvarjalcev.

Poleg tega se galerija ukvarja z izobraževalnimi vsebinami v likovnoizobraževalnem centru LICE, ki je prvi v Sloveniji oblikoval celovit tovrstni izobraževalni program likovne umetnosti za odrasle in otroke.


 

Ste – ko pogledate teh deset let – zadovoljni?

Sem. Veliko smo hodili okrog, tako kot se za Ribničana spodobi: po sejmih in gostovanjih, veliko je bilo razstav v tujini, od galerijske v Archevii, z muzejsko razstavo o krošnjarjih Ribničan že več kot 500 let hodi po svetu smo gostovali v Kanadi, Ameriki, na Dunaju, Beogradu, Mariboru in Ljubljani. Držo Ribničana Urbana, ki je po celem svetu znan, vzdržujemo še naprej.


 

Kaj pa humor? Ribničan je bil znan po tem, da je hodil po svetu, prodajal svoje izdelke in bil ob tem hudomušen.

Načrtujemo vsebinsko prenovo muzeja, v katerem bomo namenili svoje mesto tudi značilnemu ribniškemu humorju.
 

Končujete vodenje Rokodelskega centra Ribnica. Kaj pričakujete v prihodnje?

Nič ne bo narobe, če bo Rokodelski center Ribnica vodil nekdo drug, ker mora Ribničan vedno iti v korak s časom.