Tiskane izdaje
Krofel, ki noči in dneve preživlja v snežniških in kočevskih gozdovih. Ris je največja mačka v Evropi. Nekoč je živel po vseh gozdovih Evrope, a so ga do 2. svetovne vojne zdesetkali, ponekod pa dobesedno iztrebili. Žal so ga pregnali tudi iz Snežnika, Kočevskega roga in Gorskega kotarja na Hrvaškem, ki za zver pomenijo enotno sklenjeno življensko območje. Zato so jih leta 1973 slovenski lovci v kočevske gozdove naselili šest (tri samice in tri samce) iz Slovaške. Motiv je bil naravovarstven in velja za eno prvih uspešnih naselitev te velike mačke v Evropi. A tudi lovskopolitičen, saj je ris prestižni lovski plen. Uspešno se je razmnoževal in v 20 letih razširil na celotno območje, toda ob koncu devetdesetih so strokovnjaki opazili, da z njim nekaj ni v redu, da je njihovo število upadlo.
Krofel meni, da so za upadanje populacije predvsem štirje vzroki. Prvi je ilegalni odstrel. Lovci ga ne marajo. Več kot polovica jih meni, da ris ni pravi plenilec, češ da v nasprotju z volkom napada tudi največje in najboljše, zato je škodljiv.
Gre seveda za popolno nerazumevanje mehanizmov narave. Po raziskavi, ki so jo opravili na Raziskovalni skupini za ekologijo živali (Animal Ecology Research Group), se 90 odstotkov lovcev vendarle strinja glede varovanja risa. »Toda prav tu je problem,« opozarja Krofel. »Že en sam odstotek tistih, ki bi risa ustrelili, če bi ga videli, lahko povzroči katastrofo. Sicer pa ne vemo, koliko je ilegalnega odstrela, le ugibamo.«
Drugi razlog je parjenje v sorodstvu. Leta 1973 so v kočevske gozdove naselili šest risov iz Slovaške, iz katerih se je razvila populacija celotnega slovensko-hrvaškega območja, ki danes šteje kakih 80 odraslih. Za Slovenijo Krofel ocenjuje, da je vseskozi navzočih od 20 do 30. »Opravili smo genetsko raziskavo pestrosti, ki je zelo nizka. Potrebovali bi svež material, sicer se bojim, da bo ris v Sloveniji izumrl.«
Tretji razlog je šibka gostota plena, ki se je pri zveri v zadnjih letih zmanjšala.
Četrti razlog je razparceliranost gozdov. »Medtem ko se statistično površina gozdov zaradi zaraščanja v Sloveniji povečuje, na drugi strani s posegi v naravo, kot je primorska avtocesta in zdaj industrijska cona pri Rakeku, delimo sklenjene gozdove, ki jih ris potrebuje za svoje življenje.«
Pri raziskovalni skupini in pri društvu Dinarikum razmišljajo o naselitvi nekaj, ki bi oplemenitili populacijo. V Romuniji jih živi do 4000, v Švici približno 200, v Bosni le nekaj primerkov. V Srbiji, Črni gori in Albaniji naj bi jih živelo od 20 do 30, a ti nimajo stika z našo populacijo in domnevno pripadajo drugi podvrsti, ki se imenuje balkanski ris. Najbolje bi jih bilo torej pripeljati iz Romunije ali Švice.
Vendar Krofel opozarja, da bi bil to le obliž na rano: »Potrebovali bi nekaj novih risov in zlasti široko ozaveščevalno akcijo, da bi javnost žival sprejela in jo zavarovala v najširšem smislu.« Ne samo ris, tudi volk in medved bi potrebovali večjo medijsko pozornost. Za to je seveda potreben denar, ki pa ga raziskovalne skupine v svojih projektih običajno ne predvidijo. Pravzaprav gre za svojevrsten egoizem in včasih tudi zaplankanost. Ko so na zavodu za gozdove izvajali projekt raziskave populacije medveda, so za ozaveščanje javnosti naredili prav malo. Očitno so imeli druge prioritete. V ZDA gre pri projektih vnovične naselitve volka, denimo v sloviti nacionalni park Yellowstone, za reklamo več kot polovica proračuna projekta!
Iz sredine izdaje Slovenskih novic
