Risbe so lahko vstopna točka v otrokovo dušo

Pri begunskih otrocih pridevnik »begunski« govori o njihovih življenjskih okoliščinah, a več o njih pove beseda »otroci«.

Objavljeno
17. april 2016 20.02
Sonja Merljak; fotografije: Maša Gril
Sonja Merljak; fotografije: Maša Gril

Ljubljana – Preizkušnje begunskih otrok, ki prihajajo v Slovenijo, so se dotaknile mnogih. Eni pomagajo kot prostovoljci v namestitvenih centrih, drugi zanje zbirajo, kar potrebujejo – od oblačil in obutve do denarja za telefonske klice staršem.

Maša Gril je specialna pedagoginja, zaposlena v šoli, in koordinatorka v projektu Zagovornik – glas otroka. V Logatcu je njeno prostovoljsko delo usmerjeno predvsem v delo z begunskimi otroki. Po izkušnjah, ki jih ima kot specialna pedagoginja, zagovornica otrok in mama, z gotovostjo zatrjuje, da pri begunskih otrocih pridevnik »begunski« sicer nekaj pove o njihovih življenjskih okoliščinah, največ pa o njih pove beseda »otroci«.

»Kot vsi otroci sveta se radi igrajo. Igra je osnovna dejavnost in potreba vsakega otroka pa tudi pogoj, da se otrok normalno psihično in fizično razvija. Vsi otroci, ki so pri nas v azilnem domu, niso nujno travmatizirani, saj prihajajo iz različnih okolij, imajo različne življenjske izkušnje, so različno stari, imajo različne starše, so različno opremljeni za spopadanje s stresnimi situacijami. Zato srečujemo tako sproščene, nasmejane, učenja željne otroke kot tihe, zadržane, konfliktne, pasivne … Prevedeno v otroško risbo – otroci begunci rišejo rože, metulje, hiše, pse, mrtve ljudi, orožje, kri …«

Barvna podoba sveta

Prav barve so po njenih besedah tiste, ki so z begunci prišle v Slovenijo, in kot pravi, od vseh nas je odvisno, kakšno sliko bomo naslikali z njimi.

Včasih so risbe črne, a to še ne pomeni, da je treba pomisliti na najslabše. Tudi njihove izdelke je treba, tako kot to velja pri drugih otrocih, gledati celostno. »Ne smemo delati prehitrih sklepov,« opozarja psihologinja Mateja Štirn z inštituta ISA. »Če otrok na primer riše falične motive, še ne pomeni, da je bil spolno zlorabljen. Sta pa risba ali igra način izražanja, ki je otrokom najbolj blizu. Tako povedo, kako razmišljajo, kaj čutijo, kaj jih spravlja v stisko.«

Ko je Maša Gril risbe deklic iz namestitvenega centra v Logatcu objavila na svojem profilu na facebooku, so se hitro razširile na družabnih omrežjih in se mnogih dotaknile. »Deklic ne poznam in ne morem govoriti, zakaj sta jih narisali, a ponavadi otrok prenaša na list ali v igro vsebine, ki jih pozna. Verjetno je, da sta narisali, kar sta doživeli sami ali pa so se o tem pogovarjali,« pojasnjuje Mateja Štirn.

Risbe so lahko vstopna točka v otrokov svet. Strokovnjaki s pomočjo risb in drugih načinov kreativnega izražanja otroke spodbudijo, da jim zaupajo svojo zgodbo, izrazijo stisko; jim glede na njihove potrebe ponudijo podporo. »Vsakega otroka pa je treba gledati kot samostojno osebnost. Ni preprostega recepta, kako jim lahko pomagamo. Upoštevati je treba tudi, da potrebujejo tako otroci kot odrasli različno veliko časa, da se izrazijo in lahko začnejo reševati svoje težave.«

Mnogi strokovnjaki otrokom že pomagajo. Omogočajo jim, da se vključijo v različne dejavnosti, ponujajo jim možnost kreativnega izražanja. »Pomembno je, da otroci občutijo, da so fizično in čustveno varni, da se lahko v neki sredini sprostijo in da so ljudje do njih spoštljivi, da se počutijo sprejete. To lahko naredimo na različne načine, ne le z besedami,« pravi psihologinja.

Šole ne morejo izbirati otrok

Naslednji pomemben korak pri otrocih in njihovih družinah, ki bodo ostali v Sloveniji, je vključitev v šolski sistem. Maša Gril se je med drugim seznanila s prostovoljkami iz društva Odnos, za katerega pravi, da je odličen primer dobre prakse vključevanja otrok v skupnost. Zanje skrbijo na osebni, družinski način, prav tak, kot bi moral biti po mnenju strokovnjakov, ki opozarjajo, da je za otroke bolje poiskati namestitev v okolju, ki bo karseda podobno družinskemu. Pomagala jim je tudi, ko so naleteli na težave pri umeščanju dveh otrok brez spremstva v šolo, saj zanju nekaj časa niso našli osnovne šole, ki bi ju sprejela. Tri so ju do tedaj že zavrnile. »Bila sem ogorčena nad ravnanjem šol pa tudi neaktivnostjo drugih pristojnih. V naši državi naj bi veljalo obvezno šolanje za vse otroke in ne vem, kaj je povzročilo, da imajo šole naenkrat občutek, da lahko izbirajo, koga bodo vključile in koga ne.«

Starši otrok beguncev, s katerimi je bila v stiku, so, kot pravi, v veliki večini primerov zelo pasivni. Poleg tega ne znajo slovenskega jezika. Šola je zato lahko najmočnejši varovalni dejavnik teh otrok, a pomagati jim bodo morali tudi strokovni delavci azilnih domov in prostovoljci. Psihosocialno podporo, pomoč pri integraciji in druženju ter pri učenju slovenskega jezika in informiranju pa bodo potrebovali tudi njihovi starši.

Sočutje tudi v času strahu

Po napadu v Bruslju, ko se je med mnoge znova zalezel strah pred terorizmom, so številni prostovoljci in širša javnost posebej opozarjali, da strah pred terorizmom ne sme prevladati nad sočutjem. »Pomemben je razmislek, kako vsak od nas lahko pomaga. Če nimam informacij, lahko pomagam, denimo, tako, da pridobim ustrezne informacije. To nam lahko pomaga zmanjšati strah, ki je normalen odziv pri takšnem dogodku,« pojasnjuje Mateja Štirn. Izogibati se je treba tudi posploševanju. Otroci, ki potrebujejo pomoč, niso povezani s terorizmom, čeprav so morda celo iste narodnosti.

»Vsak lahko prispeva na svoji ravni, da bomo strpno skupaj živeli. Desetletnik je lahko bolj spoštljiv do sošolca, učitelj lahko pridobi dodatna znanja za delo z otroki priseljenci in njihovimi družinami, starši lahko v svoje odnose vnesejo empatijo. Vsi soustvarjamo družbeno ozračje. Če bomo čakali na sistem in na napotila, kako moramo misliti in čutiti, smo kot družba izgubljeni. Realnost je danes takšna, kakršna je. In pomembni so vsi koraki, ki jih storimo za bolj prijazno in strpno okolje, v katerem sobivamo.«