Robert Peskar: Ohranitev dediščine je strateškega pomena

Ljubljana – »Moti me naša zazidalna politika, saj je brez pravega reda. Dopušča popoln nered in politiko gotovih dejstev. Varujemo sicer gozdove, žal pa nam zato padajo kapitalna drevesa.«

To je simbolna prispodoba, ki jo je ob našem varovanju zaščitenih kulturnih spomenikov uporabil umetnostni zgodovinar dr. Robert Peskar, generalni konservator Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije v intervjuju v zvezi z vse pogostejšim propadanjem kulturnih spomenikov v Ljubljani in neskrbjo njihovih lastnikov. In to tako zasebnih kot občinskih in državnih.

Glede na to, da je v mestu trenutno najbolj vprašljiva usoda prenove Plečnikovega stadiona, nas najprej zanima, kakšno stališče imate do tega. Ga prenoviti v izvirni obliki ali po načrtih družbe Bežigrajski športni park, ki predvideva tudi nadgraditev z nadkritjem tribun, gradnjo stolpnice, treh stolpičev in ogromno garažo?

Najprej se je vprašati, ali je pobuda civilne iniciative za prenovo Plečnikovega stadiona v izvirni obliki sploh iskrena, ker se v ozadju skrivajo zasebni interesi – v tem primeru stanovalcev Fondovih blokov. Strokovnjaki za Plečnikovo arhitekturo, ki so pripravili alternativni predlog Pečečnikovi viziji prenove stadiona, in ki zagovarjajo njegovo rekonstrukcijo le s stališča umetnostnozgodovinskega spomenika, pozabljajo na interdisciplinarnost. K njej akademska srenja resda ni zavezana, ne gre pa pozabiti, da je najboljša obnova tista, ki zadovolji največji krog ljudi, torej lastnike spomenika, stroko, javnost ter bodoče in sedanje uporabnike.

Torej zagovarjate nekakšno kompromisno rešitev?

Problem obnov je, da so pri vsaki tako negativni kot pozitivni posegi. Zato gre skoraj v vseh primerih za kompromise. Seveda mora biti pri tem korist večja od škode.

Bi tudi pri prenovi Plečnikovega stadiona lahko dosegli kompromis?

Kulturnovarstvene pogoje in soglasje za prenovo stadiona po načrtih nemških arhitektov, ki so zmagali na natečaju, smo dali predvsem zato, ker je po naše to edini način, da bi prenovo sploh izvedli. Menim, da so posodobitve stadiona možne, če prispevajo k njegovi večji funkcionalnosti in ohranjenosti dediščine. V tem primeru bi delno nadkritje celo zmanjšalo oziroma skoraj povsem zavrlo propadanje tribun in opečne ograje.

Plečnikologi in Fondovci trdijo, da bi posodobitev stadiona pomenila njegovo razvrednotenje in da bi od njega ostalo le še pet odstotkov.

To ni res, saj bi ostali vsi njegovi pomembni deli, kot so ograja, glorieta, vhodni portali in arkade ob Dunajski ter oba pomožna objekta. Je pa res, da bo zaradi dolgoletnega zanemarjanja, predvsem pa zoba časa, treba skoraj vse betonske dele narediti na novo, saj njihova obnova zaradi dotrajanosti ni več ne smiselna ne mogoča. Betonskih sedišč in stopnic pa skorajda ni več in so povsem propadle.

Kako komentirate predlog, da je treba vse tri lastnike stadiona razlastiti, saj že osem let ne skrbijo za stadion kot dobri gospodarji, temveč ga zanemarjajo do te mere, da v njem kraljujejo vandali in da je ta povsem zaraščen?

Razlastitev po moje ni možna, saj hočejo prenovo in niso proti njej. Je pa res, da bomo zahtevali celovito prenovo oziroma rekonstrukcijo in da jih zlasti pri glorieti čaka velik poseg. Potrebna bo namreč njena kompleksna statična utrditev, sicer ne bo primerna za uporabo. Da pa do takrat ne bi propadala, smo inšpektorju za kulturo in medije že predlagali, naj jim v odločbi zapiše, da so dolžni vsaj enkrat ali dvakrat na leto stadion temeljito očistiti plevela in druge zarasti.

Na nedavni seji mestnega sveta so za propadanje spomenikov, tudi Plečnikovega stadiona, okrivili predvsem državo, ki da noče ali pa ni sposobna zagotoviti denarja niti za spomenike državnega pomena, kaj šele, da bi skupaj z občinami poskrbela za lokalne. Kaj bi bilo treba spremeniti?

Pri nas je odločitev o tem, kaj je spomenik in kaj ne, odvisna predvsem od politične volje. Prepričan sem, da bi bilo treba najprej narediti revizijo vpisov v register kulturne dediščine. V Franciji, kjer imajo 40.000 gradov, jih ima status spomenika manj kot polovica, pri nas pa vsi. To sicer ni narobe, saj smo jih po vojni žal veliko podrli. Problem pa je, da so v tujini lastniki spomenikov na to ponosni, pri nas pa to čutijo le kot breme.

Kako tudi ne, ko pa jim država ali občine pomagajo le deklarativno, finančnih spodbud ali olajšav za prenove pa ni ali so le simbolične.

V tujini se vedno najde nekdo, ki zagotovi denar za prenovo, a je to tudi posledica tega, da država v njih vidi interes. Pri nas pa še nisem slišal, da je varstvo in ohranjanje kulturne dediščine strateškega pomena za Slovenijo. Medtem ko so drugod dojeli, da je to povezano s kulturnim turizmom in da ljudje prihajajo na ogled starih hiš, kulinarike in drugega, pri nas te zavesti še ni. Še huje je, da imajo v tujini tudi ogromno nove arhitekture, ki jo je šteti za presežek, mi pa ne. Zato si ne bi smeli dovoliti, da nam propadajo vsaj zaščiteni spomeniki.

Imate recept, kako zagotoviti dovolj denarja za vsaj najnujnejše prenove spomenikov?

V Avstriji samo za Koroško iz proračuna vsako leto zagotovijo poldrugi milijon evrov izključno za posege v kulturno dediščino. Kako malo denarja dobimo za prenove spomenikov mi, kaže že to, da ga je manj kot v času komunizma. Dokler bo država skozi kulturni turizem le dobivala denar, ne bo pa ga kot vložek v zadostni meri vračala nazaj v prenove spomenikov, bolje ne bo. Predlagam, da bi se zanje namensko odvajal del turistične takse ali spet uvedel kulturni evro, podobno, kot je bil nekoč kulturni dinar. Kot vem, sedanja ministrica za kulturo išče rešitve v tej smeri.

V Ljubljani se več let govori o prenovi Cukrarne, Roga in gradnji garaže pod tržnico. V vseh primerih je nejasno, kaj bo sploh ostalo od teh spomenikov. Kakšen je vaš odnos do njih?

V primeru Cukrarne bi bilo verjetno treba ponovno preveriti objekt predvsem po merilih avtentičnosti, natančno dokumentirati stanje in ohranjenost in nato revidirati smernice za obnovo oziroma obseg sanacije. Podobno velja za Rog, čeprav je tam ohranjenost že na prvi pogled precej boljša. Pri garažah pod tržnico pa bi najraje videl, če v srednjeveške ostaline ne bi posegali. Če se bodo tega vseeno lotili, pa na osnovi odloka ne bomo dovolili, da te uničijo, temveč zahtevali, da jih prezentirajo in situ.

Na južnem delu Slovenske potekajo arheološka izkopavanja. Vemo, da so tam emonsko obzidje, cesta in grobovi. Ali je možnost, da bi kaj od tega predstavili in situ?

Najbrž ne, saj bi bilo to mogoče le v primeru trajnega in popolnega zaprtja Slovenske za promet. Glede na zdajšnji prometni kaos na Aškerčevi, Barjanski in Tržaški to tudi ni realno. Bi pa lahko to storili na makadamskem parkirišču, kjer je predvidena gradnja stavbe NUK II. Je pa vprašanje, ali bo do nje sploh prišlo. Ker gre za enega državnih simbolov, se zdi gradnja smiselna, istočasna prezentacija arheoloških ostalin Emone pa priložnost za dodatno turistično ponudbo. Bi pa dodal, da ključni cilj konservatorstva niso le obnove spomenikov, ampak ohraniti in izboljšati pomen, ki ga imajo v širši družbi.