Tiskane izdaje
Asimo bo od 2. do 4. oktobra ob pionirjih umetniških robotskih instalacij Stelarcu in Stefanu Doepnerju glavni junak tridnevnega festivala Speculum Artium v Trbovljah.
»Asimo je Hondin demonstracijski robot, vrhunski splet tehnologije in vizualne umetnosti, še ne meter in pol visok avtonomni stroj, ki bo samozadostnim osamelcem brez empatije in socialnih občutij, v kar se danes razvijamo ljudje, v prihodnje nadomestil vse, o čemer menimo, da nam manjka: ljubezen, fascinacijo, empatijo in prijateljstvo,« pravi Zoran Poznič, akademski kipar in prvi mož trboveljskega kulturnega centra Delavski dom, ki bo prizorišče Asimovih desetih demonstracijskih nastopov. Na njih pričakujejo več tisoč ljudi z vseh koncev države. Vsi ogledi so brezplačni, rezervacija nujna.
Idealne mere
Asimova podoba temelji na principu Vitruvijeve slike oziroma da Vincijeve sheme »pravih« razmerij. Toda ali je Asimo pri svojem metru in osemintridesetih centimetrih lahko ideal lepote, ki si ga poželi žensko oko?
»Pomanjšan je, da ne deluje grozljivo. Oči ima velike, da deluje prijateljsko. Nevtralne bele barve je, ker hoče biti deviško nedolžen, in, ja, ženskam je zelo všeč,« Asimu v zagovor pove Poznič. V njih prebuja materinska čustva, v moških pokroviteljska: »Kot do dvanajstletnega sina.«
Če je znanstveno dokazano, da glavni japonski prodajni hit zadnjih nekaj let, mehanski pes, podaljšuje življenje, odganja samoto in bolezen osamljenih starejših mož in žena, je Asimo nadgradnja vsega tega. »Je najbolj zapleten stroj, kar jih je ustvarilo človeštvo.« Njegova izjemnost je v avtonomnem sprejemanju odločitev in v koordinaciji gibanja in govora, vodenih prek računalniških vmesnikov.
Japonska družba je z izkušnjo naroda, ki je doživel jedrski holokavst, vse moči usmerila v smer, prijazno do človeka – v nasprotju s staro celino in velesilo onkraj Atlantika, ki svoj tehnološki potencial in sredstva podrejata potrebam vojske.
Počlovečeni stroj od pravega človeka danes ločijo le še čustva. Le vprašanje časa je, kdaj bo robot tudi jokal. Človeštvo se bo takrat ukvarjalo že z novim vprašanjem, je prepričan Poznič: »Kako bo stroje sprejela družba. Rasizem, občutek večvrednosti, vse, kar so različne rase počele druga drugi, bodo najbrž prenesle na mehanske namestnike.«
Zašepetaj mi na roko
Na Speculumu Artiumu se bo predstavil tudi avstralski vizualni umetnik Stelarc, živa legenda principa kiborga, s projektom dodatnega, kirurško konstruiranega uhlja, prišitega na roko – ki sliši. Povezan po brezžičnem oddajniku z internetom je uho kot slušna naprava za ljudi od drugod.
Nekakšna prisluškovalna naprava, tretje uho, ki prenaša glasove. Stelarc je v preteklosti že obiskal Slovenijo in se predstavljal z radikalnim prestopanjem meja med znanostjo, zlasti anatomijo, in umetnostjo. Človeška telesa so po njegovem zastarela, torej jih je treba transformirati.
V Delavskem domu Trbovlje bodo na ogled tudi Doepnerjevi mikroroboti, ki so uporabni v medicini kot »preganjalci levkocitov v krvi«. Večino njihovih trupov so na tridimenzionalnih tiskalnikih izdelali v Regionalnem tehnološkem centru Zasavje v Hrastniku.
Tretje svetovno čudo festivala bo mehanska košarkarska roka. »Še roka Zorana Dragiča kdaj zgreši koš, ta nikoli,« pravi Poznič. Naredili so jo na Institutu Jožef Stefan, na odseku Avtomatika, biokibernetika in robotika.
Groharjev sejalec bo sejal
Obiskovalci Speculuma Artiuma bodo lahko na pametne telefone naložili dela slovenskih umetnikov, ki bodo na njihovih ekrančkih – oživela. Ali to pomeni, da bo Groharjev sejalec v resnici sejal? »Natanko to,« vabi v Trbovlje organizator festivala in dodaja, da današnjega mladega človeka, ki ga vse ure dneva bombardirajo novi mediji, ni več mogoče nagovarjati z nepremičnimi podobami.
Edini zveličavni vizualni umetnosti nista več slika ali plastika, ki sta bolj ali manj le še okras, ampak kombinacija vizualne umetnosti s tehnologijo. Poznič je prepričan, da bi se pod Asima kot avtor danes zagotovo podpisal renesančni Leonardo da Vinci, če bi mu le bilo dano živeti tukaj in zdaj.
