Tiskane izdaje
Trbovlje - Trojka za trboveljski ženski rokomet doslej ni bila srečna številka: v 65 letih je trikrat vzniknil, »eksplodiral« in trikrat zamrl. Po treh desetletjih zdaj pod taktirko zanesenjakov Iztoka Hribovška in Žareta Sladiča ter ob strokovnem vodenju Janija Čopa, nekdanjega reprezentanta, ta v Trbovljah nekoč tako priljubljen šport spet doživlja sramežljive začetke.
Mlade trboveljske rokometašice: Edina, Nika, Pija, Sara in Vita.
In spet je tu - »trojka«. Čop, Hribovšek in Sladič so julija letos z veliko upanja ustanovili Rokometni klub Trbovlje in se s še večjimi obeti lotili postavljanja rokozvezd, nove dekliške rokometne ekipe. A so padli v nesrečni čas, kakor pravi Jani Čop: »Zamudili smo prva dva tedna šolskega leta. Ko smo svojo ponudbo za deklice od petega do 14. leta starosti predstavili šolam, se je glavnina že odločila, kako bo preživljala prosti čas.« Z drugimi besedami: speljali so jim jih drugi šport(nik)i. A vseh vendar ne.
V ponedeljek so po 45-minutnem treningu iz garderob trboveljske športne dvorane Polaj, v kateri so leta 2002 slavili 50 let rokometa, prišle tri rokometašice od petih vpisanih - najmlajša hodi v vrtec, dve v drugi, še dve v peti razred. Za njimi se v potoku znoja prikaže trener Čop. »Lovili smo se,« pojasni v rahli zadregi nekdanji desni zunanji, ki je za reprezentanco odigral 28 tekem in na njih 49-krat zadel.
Trener Jani Čop: psihologija in strogost.
Samo da mladina ne ždi doma pred računalnikom
Idejo o oživitvi ženskega rokometa je Čop že dolgo nosil v sebi: »A je nisem nikjer omenjal, ker preprosto nisem videl somišljenikov, sam pa se ideje tudi nisem upal lotiti.« Bilo je poleti, ko je trojka Čop-Hribovšek-Sladič sedela pri kavi. Sladič, aktiven v vodstvu trboveljskega moškega rokometa, je omenil, da se v njem ne vidi več. Ko so se srečali v drugo, so se strinjali, da imajo skupno točko, ki se ji reče ženski rokometni klub. »Hoteli smo klub, za katerega bo odgovorno vodstvo; da se nam ne zgodi, kar se dogaja mlajšim selekcijam od Kopra do Lendave, da jih vodijo starši v prepričanju, da imajo zato, ker prispevajo za drese, vozijo otroke na tekme ... pravico sodnikom in trenerjem soliti pamet. To vodi do neljubih situacij.«
Hribovšek je prevzel predsedovanje, Sladič »administracijo«, Čop treniranje, vsi skupaj pa najtežji zalogaj: popolniti vrste in sestaviti ekipo. Mobilizirali so sorodnike, informacijo širili od ust do ust, šli v šole, odprli stran na facebooku ... A kot rečeno, pri novačenju novih članic so bili malce pozni, za las so jih prehiteli tudi pobudniki ženskega nogometa. »S konkurenco ni nič narobe,« pravi Čop, »samo da mladina ne ždi doma pred računalnikom ali se izgublja na ulici. Sploh pa sem nasprotnik zgodnjega selekcioniranja otrok v športu. Žal trg diktira drugače in morda se čez čas katera premisli ...«
Vadba ali trening?
Želja je članska ekipa
Da bi se izognili selekcioniranju, v RK Trbovlje potekata dve vadbi na teden v športni dvorani, tretja pa v telovadnici Partizana. »Naši treningi še niso pravi rokometni treningi, za zdaj so bolj vadba, na kateri osvajamo široke osnove športa in motorike. Pomembno je, da vse poteka brez prisile. Zato smo se danes tri četrt ure lovili.«
Vodstvo kluba si je za pregled dosežkov vzelo štiri leta časa. »Ker smo startali z ničle, bo precej lažje oceniti, koliko od zastavljenega smo dosegli.« Dolgoročni cilj je vzpostavitev članske ekipe, ki se bo pomerila tudi na državni ravni, kajti »tudi najslabša tekma je boljša kot dober trening«.
Do takrat pa velja trenerski pristop, ki se v ženski ekipi le za nianso razlikuje od moške. Od trenerja zahteva, da mora biti dober psiholog, »a niti strogost ni odveč«. »Ko red vzpostaviš v ženski ekipi, velja za dolgo časa, v moški ekipi ga moraš vzpostavljati vsak dan na novo,« iz več kot desetletnih trenerskih izkušenj govori Čop, ki se že veseli svetovnega ženskega rokometnega prvenstva v Nemčiji, na katerem prva tekma Slovenke čaka že v soboto.
V RK Trbovlje upajo na čim višjo uvrstitev, saj mlade v klubske vrste običajno pripeljejo šele uspehi »velikih«. Januarja zato v klubu pričakujejo naval novih malih bork, ki čez leta morda uresničijo trenerjeve sanje in zaigrajo v prvi ligi. Čopu je véliki met enkrat že uspel z Zagorjankami ... Vrednote treniranja, ki so tedaj vodile do vrha, veljajo tudi za trboveljska dekleta. Glasijo se: nikoli se ne predajte.
Ekipa legendarnih trboveljskih rokometašic, prva sezona 1952/53.
