Tiskane izdaje
Ljubljana - Slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel je po tednu dni odgovoril na pismo hrvaške ministrice za zunanje zadeve in evropske integracije Kolinde Grabar-Kitarovič, v katerem je ta predlagala začetek pogovorov o arbitraži o meji na morju med državama. V odgovoru minister poudarja, da bi morebitna odločitev za arbitražo o meji lahko temeljila le na polnem medsebojnem zaupanju, ki ga ni mogoče doseči brez doslednega izvajanja dogovorjenega. Kot je v pismu spomnil minister, Slovenija še ni pozabila na neprijetno izkušnjo z arbitražo glede hranilnih vlog v zagrebški Ljubljanski banki. Zato bi morala Hrvaška najprej pokazati svojo pripravljenost za večstranska pogajanja o nasledstvu SFRJ.
Na splošno odnosi dobri, celo zgledni
Minister Rupel je v pismu sicer poudaril, da so na splošno razmere v slovensko-hrvaških odnosih dobre, na določenih področjih celo zgledne. Tako državi dobro sodelujeta na področju gospodarstva, znanosti in kulture, slovenski državljani pa predstavljajo s svojimi počitniškimi odločitvami pomemben element hrvaškega turizma. V skladu z omenjenim zato ni nobenega razloga za vznemirjenost in čustvene reakcije. Še posebej to velja za nekatere razprave v delu hrvaških medijev in v Hrvaškem saboru, ki so po mnenju ministra presegle razumne meje. Pisma Grabar-Kitarovičeve pa ni mogoče uskladiti z dosedanjimi slovensko-hrvaškimi dogovori in s prijateljskim ozračjem, ki sta ga državi v zadnjem času s trudom ustvarili.
Poleg pisma hrvaške ministrice navdajajo s skrbjo tudi izrazito negativne reakcije v zvezi z slovenskim zakonom o razglasitvi zaščitne ekološke cone in epikontinentalnem pasu v nekaterih hrvaških političnih krogih.
Slovenija je vljudno reagirala na velikopotezne namere Hrvaške
Rupel je ob tem opozoril, da je Slovenija s sprejetjem zakona o razglasitvi zaščitne ekološke cone in epikontinentalnem pasu skrajno vljudno in relativno pozno reagirala na precej velikopotezne namere Hrvaške, da se uveljavi kot prva, če ne celo izključna naslednica jugoslovanskega morja. Hrvaške izjave, da Slovenija "nima pravice" do teritorialnega stika z odprtim morjem, predstavljajo prejudic, ki ga Slovenija ne bo dovolila.
Hrvaška se ni dogovorila z nikomer
V zvezi s slovenskim zakonom o ekološki coni je minister posebej opozoril, da je Hrvaška pred dvema letoma sprejela sklep o širitvi hrvaške jurisdikcije na Jadranskem morju. S tem si je vzela pravice, o katerih se ni dogovorila z nikomer. Ravno tako Hrvaška Slovenije ni povabila k pogovorom o razmejitvi epikontinentalnega pasu, čeprav je Slovenija priznana naslednica Sporazuma med vlado SFRJ in italijansko vlado o razmejitvi epikontinentalnega pasu med državama iz leta 1968.
Novi slovenski zakon izhaja iz dejstva, da Slovenija ohranja pravice, kot jih je imela na dan 25.6.1991 kot ena od obalnih republik nekdanje SFRJ. To izhaja iz splošnega načela mednarodnega prava ohranitve ozemeljskega statusa quo na dan razglasitve neodvisnosti države (uti possidetis), ki sta ga obe državi potrdili v svojih ustavnih dokumentih in tudi z Brionsko izjavo. To logiko Slovenija priznava tudi drugim naslednicam, pri čemer je normalno, da se te pravice formalizirajo.
Slovenija je bila ves čas pripravljena za vse multilateralne in bilateralne pogovore ter sporazume, ki jih je potrebno sprejeti, da bi uredili važna vprašanja finančne dediščine SFRJ in nekdaj obstoječe katastrske/republiške meje, ter da bi se dogovorili o takšni ali drugačni razmejitvi na morju.
Največ problemov je po ministrovem mnenju z ribolovom in z veljavnostjo SOPS. Zato je Rupel hrvaški ministrici predlagal, da obe državi čim prej zaključita tovrstne pogovore z Evropsko komisijo. Pri tem pa se je treba izogibati predlogom o (začasni ali kakršnikoli) meji na morju. Rešitve v SOPS (enotno ribolovno področje od Vrsarja do Ankarana) so povezane z dejstvom, da meja še ni določena, in za te rešitve dejansko ni potrebno določiti meje.
Probelmi tudi drugod ob meji
Minister je izpostavil tudi dogovarjanje v zvezi z urejanjem stanja pri Hotizi. Slovenija in Hrvaška sta se dogovorili, da bo ponovno omogočeno obratovanje slovenskega broda, in da bosta skupaj zgradili most čez Muro. Ta most bi po eni strani simboliziral sodelovanje med državama in prebivalci ob meji, po drugi strani bi lahko zanj pridobili evropska sredstva, torej bi bil racionalna rešitev. Vendar pa nič od tega ni bilo mogoče uresničiti, saj slovenski brod ne pluje, slovenska stran pa je obveščena le o gradnjah in posegih, ki se izogibajo skupnim dogovorom.
Hrvaška ustavila arbitražo o deviznih vlogah
Minister je tudi spomnil, da sta se predsednika hrvaške in slovenske vlade 12. marca 1999 dogovorila, da bosta državi rešili problem deviznih vlog v zagrebški podružnici Ljubljanske banke z arbitražo pred Mednarodnim denarnim skladom (IMF). Slovenija je za namen te arbitraže IMF 4. junija 1999 predložila vse potrebno gradivo, Hrvaška pa tega na koncu ni storila.
Podobno se je Hrvaška s podpisom Sporazuma o vprašanjih nasledstva z dne 29.6.2001, ki ga je ratificiral Hrvaški sabor, strinjala, da je vprašanje hranilnih vlog varčevalcev zagrebške podružnice Ljubljanske banke del nasledstvenih pogajanj. Hrvaška kljub temu to vprašanje izpostavlja kot bilateralni problem. Ob tem seveda pozablja na dolg hrvaških podjetij zagrebški Ljubljanski banki, ki je višji od zneska hranilnih vlog, ki so jih varčevalci naložili v zagrebški podružnici Ljubljanske banke.
Tudi glede sporazuma Drnovšek-Račan si je Hrvaška premislila
Posebej neprijeten pa je bil dogodek v zvezi s sporazumom Drnovšek-Račan, ki sta ga obe vladi sprejeli in potrdili julija 2001, parafirala pa sta jo s strani obeh vlad pooblaščena predstavnika. Tedanji predsednik hrvaške vlade je celo izjavil, da "čvrsto stoji za tem sporazumom". Hrvaška stran si je nato premislila in sporazuma ni želela ratificirati. Slovenska javnost je - v nasprotju s trditvami na hrvaški strani - odklanjala ta sporazum. Kljub temu ga je Slovenija sprejela, da bi rešila pomemben problem, ki se je kazal predvsem v incidentih na morju.
Še manj veselja je slovenska javnost kazala v zvezi z uveljavitvijo sporazuma med Slovenijo in Hrvaško o obmejnem prometu in sodelovanju (SOPS), vendar ga je Slovenija ravno tako sprejela, ker je bil politično povezan s sporazumom o meji. Hrvaška stran je SOPS sicer sprejela in ratificirala, vendar ga praktično ni uresničevala. Posebej v tistem delu, ki zadeva ribolov, SOPS ni nikdar zares funkcioniral, je v pismu zapisal Rupel.
Velja le tisto, kar ustreza sosednji državi
Iz vsega omenjenega je mogoče zaključiti, navaja minister, da tistega, kar je bilo zanimivo za slovensko stran, hrvaška stran ni hotela uresničiti, brez problemov pa je uveljavljala posamezne dele dogovorov, ki so ji ustrezali. Tako danes hrvaška politika poudarja, da so zaselki na južnem/levem bregu Dragonje "nesporno na hrvaški strani". Tako bi lahko trdili samo v primeru, če bi veljal Sporazum Drnovšek-Račan.
V primeru neveljavnosti omenjenega sporazuma pa ob upoštevanju načela spoštovanja ozemeljskega statusa quo na dan 25.6.1991, ki zavezuje obe državi, to nikakor ne drži. Da gre pri prehodu Sečovlje za začasno"mejno kontrolno točko", je v pismu 25. maja 1993 potrdil nekdanji predsednik hrvaške vlade Nikica Valentič.
Rupel je pismo zaključil s predlogom, da Slovenija in Hrvaška čas, ko se Hrvaška pripravlja za članstvo v EU, izkoristita za konstruktivne pogovore in za rešitev odprtih vprašanj v evropskem duhu. Takšna pot je najboljša tudi po oceni predstavnikov EU.
