S kolesom na morje? Zakaj pa ne

Parenzana: Kolesarska pot, na kateri uživajo celo otroci.

Objavljeno
21. julij 2013 17.21
Urška Krišelj Grubar
Urška Krišelj Grubar
Šolske počitnice so še dolge. Kako zaposliti otroke, še posebno tiste malo bolj navihane, zahtevnejše, ki ne morejo biti niti minute pri miru? Predlagamo vam avanturo na kolesih. Po nekdanji progi ozkotirne železnice, imenovane Parenzana, po slovensko Istranka, ki je prirejena v kolesarsko pot in bo zaradi svoje nepredvidljive (a varne) narave vam in vašemu podmladku pričarala nepozabno doživetje. Zakaj? Ker vas bo vodila mimo čudovitih obmorskih krajev, čez skoraj dvajset vrtoglavo visokih mostov (a zavarovanih), skozi devet predorov (v nekaterih bo tako temno, da boste potrebovali čelne svetilke), na nekaterih predelih je trava tako visoka, da jo boste po robinzonsko premagovali, ampak mladež bo uživala. Vi pa z njo. Naša najmlajša kolesarka je imela štiri leta in pol in je kar vriskala od navdušenja.

Saj je fino čofotati v morju, se do cilja pripeljati v avtu, se namestiti v bolj ali manj udobnem apartmaju, prebrati knjigo ali dve, obrniti ribe na ražnju, toda po nekaj dnevih ležernega dopustovanja pogosto predvsem moškemu delu družine postane dolgčas. No, vsaj pri nas je tako. Zato morajo biti naše počitnice izvirne. Lani sem jaz moža prepričala (ni bilo lahko), da smo šli okoli sveta, letos pa je on mene (tudi ni bilo lahko), da gremo s kolesi do Grčije. In za tako pot je bilo potrebnih nekaj priprav, saj sploh nismo hudi športniki. Sem in tja osvojimo kakšen bližnji hrib, tečemo ali bolj hodimo po bližnjem gozdu, se zjutraj malo aktivneje pretegujemo, kakšen pozdrav soncu sem in tja in to je to. No, pa smo šli s prijatelji povadit na dvodnevno kolesarsko turo po Istranki in se navdušili.

Do Kopra lahko z vlakom

S kolesi smo se odpeljali do bližnje železniške postaje, kar lahko storite tudi vi, in prvi del poti (do Kopra) opravi vlak. Otroci se zaprejo v kupe in tako imate nekaj časa mir. Oni se zabavajo po svoje, potem ko že prvi trenutek začnejo odvijati pripravljeno malico, vi pa lahko nekaj dolgih minut gledate skozi okno ali kam drugam. Razgled skozi okno vlaka vedno lahko buri domišljijo, če vam je vsakodnevne skrbi le niso popolnoma izpodrinile. No, nam je čas v vlaku minil, kot bi mignil. Vanj smo sedli ob 9:45 in se v Kopru izkrcali nekaj pred poldnevom. Potem pa zajahali vsak svoje kolo. Avantura se je začela. Še prej nam je družinski turistični in kolesarski vodnik zabičal nekaj pravil. To, na primer, da vozimo v strjeni koloni in se ne smemo kar ustaviti oziroma da je treba zelo na glas zavpiti, če bo nuja. Nekaj minut pa smo posvetili tudi zgodovini, glede na to, da nekateri starejši mislimo, da je treba otroke ves čas kaj učiti. In izkušnje nam govorijo, da gre ob igri najlaže.

Minute za zgodovino

Sredi 19. stoletja so po naših krajih začeli voziti prvi vlaki. Južna železnica, ki je povezala Dunaj in Trst, torej glavno mesto Avstro-Ogrske in njeno najpomembnejše pristanišče že sredi stoletja, je pozneje dobivala nove krake. Eden teh je bil istrski od Divače proti Pulju. Speljan je bil po celini, kar je povzročilo veliko razočaranje v obalnih mestih Koper, Izola, Piran, Umag, Novigrad in Poreč, ki so se nadejala železniške povezave.

In jo dobrih 40 let pozneje tudi z velikimi političnimi pritiski dobila. Ozkotirno železniško povezavo med Trstom in Porečem. Imenovano Parenzana ali po slovensko Istranka.

Železniška trasa je bila dolga 123 km in zgrajena precej atraktivno. Iz Trsta skozi Milje do Kopra, Izole, Lucije, Sečovelj, Savudrije. Pa skozi Buje, Grožnjan, Motovun in Vižinado do Poreča. Skoraj dvajset mostov, devet predorov in precej hudi vzponi in padci so bili za lokomotive hud zalogaj. V sedmih urah je vlakec prevozil celotno traso s povprečno hitrostjo 25 km/h. Proga je obšla Piran, kar je Pirančane spodbodlo k gradnji tramvajske povezave od Tartinijevega trga skozi Portorož do železniške postaje v Luciji. Tramvaj je vozil od leta 1910 do 1953. Istranka je obratovala od leta 1902, ko jo je takratna Avstro-Ogrska predala v promet, do leta 1935, ko jo je Italija zaprla in razdrla. Sčasoma se je trasa zarasla, marsikje podrla ali bila pozidana.

V zadnjih letih so najprej obnovili slovenski del. Kot Pot miru in prijateljstva. Nedolgo tega so svoj del očistili in obnovili tudi Hrvati. Tam trasa sicer ni asfaltirana, je pa v večjem delu lepo prevozna že s treking kolesom. Italijanski del pa na obnovo še čaka.

Iz Kopra do Izole in skok v muzej

Iz Kopra smo se torej odpravili po nekdanji trasi Istranke, ki se vije ob tisti znani cesti med Koprom in Izolo. Romantika za ženski del. Na eni strani buči morje. Tistega dne je bilo precej valovito, na drugi strani pa, no, malo manj romantično, a tako pač je, drvijo avtomobili. Najprej nas je v svoje nedrje povabila Izola. Vijugali smo po njenih ozkih uličicah in našli muzej Parenzana. (Parenzana – Parenzo je Poreč – je pravzaprav najbolj uporabljano italijansko ime za Istranko.) Dobrovoljni in otrok vajeni gospod Srečko Gombač, ki vodi ljudi po muzeju, nam je pričaral utrip časa, ko je vlak še vozil po tej progi.

Otroci so mu z veseljem prisluhnili, še posebno pa so bili navdušeni nad miniaturno ozkotirno železnico in vlakom z lokomotivo, ki je hupal po sobanah. Očarani nad zgodovino smo nadaljevali pot, kot pred sto petdesetimi leti naši predniki. Kako so bili oblečeni na Primorskem, smo videli na razstavi oblačilne kulture, ki jo je ob ponovnem odprtju muzeja pripravila gospodova žena, arhitektka Janja Sever Gombač.

Temni predori in drzni spusti proti morju

Proga Istranke se nato iz Izole dvigne do prvega predora – Škaleta. Sledi spust v Strunjan in spet rahel dvig do najdaljšega predora na progi. Valeta je okno med Strunjanom in Portorožem. Nato se je ozkotirni vlak v preteklosti, in mi s kolesi v sedanjosti, spuščal ob bregu do Lucije in nadaljeval do Sečovelj. No, tu smo mi naredili manjši izlet z začrtane poti in si v Seči ogledali sila zanimiv »škver« – delavnico, izdelovalnico ali zgolj popravljalnico starih lesenih barkač, kjer z veliko truda in ljubezni ustvarjajo prave mojstrovine.

Istrski biseri

Ob Sečoveljskih solinah se podpisana nisem več pustila gnati vodji odprave. Sedla sem na klopco in se jim pridružila ob mejnem prehodu Dragonja. Nekajkilometrski vzpon do Kanegre in nekdan­je železniške postaje Savudrija mi je vzel sapo, ne le zaradi utrujenosti, bolj zaradi lepot narave in človekovih rok, ki so sledile.

Od Buj skozi Grožnjan do Motovuna je najlepši del poti, in če boste imeli več časa, si oglejte oba božanska kraja. Tudi otrokom ne bo dolgčas. Če ne že prej, lahko tu prenočite, naslednje jutro pa nadaljujete po vijugasti poti med istrskimi griči, prevozite nove mostove, viadukte, predore in počivate med vrtenjem pedalov. Dve uri bosta minili v trenutku in vstopili boste v novo pravljico. V Motovun. Še ena priložnost, da si nahranite dušo in svojim mladičem pokažete, kaj je tisto, kar hrani človeka, kar ga ohranja in kar ga presega. Človeško je delati tudi napake. In ena taka velika je bila, ko so opustili tole železnico. Ampak napake se da tudi popraviti. Vsaj tehnične.