S konjičem in kolesom ugnali železno pošast

Ljudje si želijo vzpostavitve železniške povezave s prestolnico.

Objavljeno
08. november 2011 20.16
Posodobljeno
10. november 2011 06.30
Milan Glavonjić
Milan Glavonjić

KOČEVJE – Avgusta lani je nekaj kočevskih zanesenjakov s prvim premikom začelo akcijo obnove parne lokomotive, ki je pred petnajstimi leti v gozdnato pokrajino med Kočevskim rogom in mogočno Stojno poškodovana prisopihala iz Grosupljega. Na tamkajšnji železniški postaji, v prostoru, ki je bil nekoč kurilnica, objekt pa je sicer edina ohranjena stavba »štrekarske« zgodovine v mestu ob Rinži, so s stranskega tira premaknili več kot sto let staro in 67 ton (brez premoga in vode) težko lokomotivo, izdelano na Madžarskem. Prvi korak k dolgoročnemu cilju, lokomotivo obnoviti, ji povrniti nekaj prvotnega sijaja, predvsem pa z njo in ob njej ustvarjati nove vsebine, je bil torej najdaljši.

Starosta pod streho


»Somišljeniki so zavihali rokave in uredili okolico, mojstri iz naših vrst so opravili nekaj manjših posegov in lokomotivo znova premaknili na prosto. Tam je pozirala udeležencem fotografskega natečaja. Hkrati so svoje misli na papir zlivali tudi literati, pred kratkim je sledil še šolski likovni natečaj,« je dejala Tina Žele Kovačič iz kočevskega kluba mladih, ki je v sklopu projekta Kočevska: S staro lokomotivo v nove zgodbe letos bedel nad vsem, kar je bilo povezano z razkazovanjem zarjavele železne pošasti, dolge 17,5 metra. Pred dnevi so jo znova premaknili pod streho, kjer bo do pomladi čakala na nove zgodbe.

X-kretnica

Lokomotive serije MÁV 324 so na Madžarskem izdelovali med letoma 1910 in 1918. Namenjene so bile, z največjo hitrostjo 75 kilometrov na uro, vleki potniških vlakov in brzovlakov, zaradi nižjih koles tudi na gorskih progah. Železnice Srbov, Hrvatov in Slovencev so jih po prvi svetovni vojni dobile 94. Pri nas so z njimi vozili iz Maribora v Ljubljano, Zagreb in Kotoribo, med obema svetovnima vojnama Italijani tudi med Postojno in Trstom. Na kočevski progi niso sopihale. Lokomotivo JŽ 22-092 je ŽG Ljubljana v Varaždinu odkupilo leta 1980 in jo restavriralo. »V Kočevju se ponašamo tudi z drugo dediščino železnic. Pozornost zaslužijo avtentično obračališče za lokomotive iz leta 1893, tega leta je bila tudi odprta proga na tej razdalji, tako imenovana x-kretnica, stara kovačija in še nekaj objektov, ki sestavljajo neprecenljivo muzealsko vrednost,« izpostavlja dr. Mihael Petrovič. Spomnil je na gospodarsko vlogo železnice v prejšnjem stoletju za Kočevsko in zaledna območja ter želje tamkajšnjih ljudi, da bi tudi potniški vlak znova vozil med Kočevjem in Ljubljano. Seveda neprimerno hitreje kot ob odprtju proge, se Petrovič spominja štorije znanega kočevskega trgovca Kajfeža in njegovega konja. »Stavo, da bo s svojim konjičem hitrejši od lokomotive, je namreč dobil.« Pogosto ustavljanje kompozicije je tudi Petroviča, ki je bil v šestdesetih letih študent v Ljubljani, izzvalo. Hkrati kot lokomotiva se je s perona v Ljubljano po makadamski cesti odpravil s kolesom in tja prišel prej. »Idej je seveda veliko, najbližja pa je, da bi lokomotivo obnovili in tako naredili nekaj dobrega za to mesto in ljudi, kar bo živelo,« se nadeja Simona Fajfar, ki je od začetka gonilna sila projekta.