S tisoč občinami do raja

Čeprav je referendum spraševal o novi občini, so v Ankaranu zmagali nasprotniki Borisa Popoviča, nad čemer se bo moral koprski župan kljub vsemu zamisliti. Glas za samostojno občino Ankaran je v resnici pomenil glas proti Popoviču. Za samostojnost so se v Ankaranu odločili, ker menijo, da s takim županovim vladanjem ni mogoče primerno skrbeti za lokalno samoupravo. Pravega premisleka o globalnih prednostih delitve občine v Ankaranu sploh niso opravili. Pobudnikom zadošča izračun, da bo denarja za deset funkcionarjev dovolj. Večina Ankarancev se ni zmenila za kritično presojo logike, da je ustanovitev majhne občine sama po sebi poroštvo samouprave in bogastva.

Po tej logiki bi v Sloveniji obogateli, če bi preprosto razdelili zdajšnjih 210 občin na tisoč. In če bi namesto petih ustanovili raje 15 ali 16 pokrajin. Zdrava pamet pove, da vsaka občina rodi župana, tajnico, fikus, službeni avto, predstojnike uradov, občinske prostore, sestanke, sejnine, proračun - skratka, nove občine pospešujejo stroške, ki jih na koncu plača delavec. Drobitev družbene organiziranosti prinaša politično, finančno, gospodarsko razdrobljenost in posredno vsesplošno slabitev na nacionalni ravni. Slovenije je za približno eno kitajsko občino in za eno povprečno veliko mesto. Manjšanje že tako majhnega sveta je priložnost predvsem za tistega, ki se nadeja, da bo v tej mlakuži ujel kakega krapa več. Posameznikom bo to nekako uspelo. Koliko bogatejši bodo zato prebivalci razdrobljenih občin, pa ne bodo nikoli znali prav izračunati in se prepričati. Zato je glasovanje za razbitje katere koli občine v Sloveniji zaradi nestrinjanja z županom v bistvu nazadovanje in privolitev v prozorno kramarsko logiko brez resnih, strateških in dolgoročnih ambicij ali premislekov. In še ena dodatna možnost za delitve in zdrahe.

V času, ko se velik del sveta ukvarja z globalnimi vprašanji, z gospodarsko krizo, ohranjanjem okolja, bojem s pandemijami, lakoto, revščino, organiziranim kriminalom, z razkrojem moralnih in socialnih vrednot, se v Kopru delijo na tiste, ki imajo radi palme, in one, ki to nič krivo rastlino sovražijo iz dna srca. In verjamejo, česar prej niso nikoli, da bodo s tisoč občinami prišli v raj.

Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela