Saga Pahorjevega posebnega odposlanca

»Prosim vas, da v najkrajšem možnem času razrešite nastalo zadrego in končate zadevo, o kateri vam pišem.« To je na papirju z glavo posebni odposlanec predsednika vlade pred tednom dni v tako imenovani »zadevi metla« od notranje ministrice Katarine Kresal zahteval Dimitrij Rupel. S tem pa po dobrih treh mesecih že zaključil delo posebnega odposlanca predsednika vlade.

»Zadeva metla«, ki je izbruhnila, ko je fotoreporter v objektiv »ulovil« ministrovo ženo Marjetico Rupel, kako jo šofer MZZ s službenim avtomobilom vozi po zasebnih nakupih, nedvomno ne sodi med zgodbe o velikih zlorabah politične funkcije. A je z zavajajočimi in arogantnimi odzivi (češ da gre za predmete, potrebne na sprejemih, pa da je po ministrovem naročilu nakupila nekaj vsakdanjih stvari, »če je pri tem kupila še kakšnega za zasebno rabo, ji bo, upajmo, to blagohotno oproščeno«), predvsem pa z nesprejemljivimi posegi v policijsko preiskavo dobila nove, precej večje razsežnosti.

Prvi poseg se je zgodil kmalu po začetku dela kriminalistov - direktor uprave kriminalistične policije Aleksander Jevšek jim je v depeši naročil, naj preiskovanje prenehajo. S takšnim ukazom pa se nekateri kriminalisti niso strinjali, ovadba komisije za preprečevanje korupcije proti Jevšku in več vodilnim generalne policijske uprave pa je vzpodbudila notranjo ministrico Katarino Kresal, da je odredila nadzor nad delom policije v omenjenem primeru. In ugotovitve tega nadzora so nedvomno vznemirjujoče. Ugotovili namreč niso samo, da Jevšek za svojo odločitev ni imel sistemskega pokritja v zakonodaji in internih aktih policije, temveč tudi, da gre za ustaljeno prakso delovanja policije in da je bil »primer zapleten zaradi političnega vidika«. Da v notranji pa tudi v zunanji javnosti ne bo ostal dvom, da preiskava ni bila končana, pa se je v. d. generalnega direktorja policije Janko Goršek odločil, da se preiskava »zadeve metla« izpelje do konca. »V komisiji smo veseli, da bo preiskava le stekla do konca, ne glede na rezultate,« je takšno odločitev komentiral predsednik komisije za preprečevanje korupcije Drago Kos.

Dimitrij Rupel pa je ponovno policijsko preiskavo prepoznal kot policijsko obračunavanje s posamezniki, ki imajo drugačno politično prepričanje, kar je značilnost avtoritarnih sistemov. V daljšem zapisu na spletni strani SDS je spomnil, da imata neodvisna Slovenija in slovenska demokracija še vedno svoje nasprotnike, ki so bili in bodo njegovi nasprotniki. Sam je vedno deloval v skladu s splošnimi vrednotami, kot so neodvisna država, demokracija s pravno državo, varstvom človekovih pravic. Čeprav to vztrajanje v viharnem metežu in navzkrižnem ognju ni preprosto.

Da pa si omenjeno vrednoto »demokracija s pravno državo in varstvom človekovih pravic« zelo po svoje predstavlja, je še isti dan potrdil s pismom ministrici Kresalovi, naj konča zadevo. S tem posredovanjem pa je še poglobil dvom, ali ni tudi v primeru Jevškove depeše o zaključku preiskovanja obstajalo višje, politično ozadje.

Z zaslugami do nedotakljivosti

A to ni bil prvi primer, ko je Rupel pokazal, kako si v luči dosedanjih zaslug predstavlja svojo nedotakljivost. Tako je pred petimi leti, ko je tožilstvo zahtevalo preiskavo v zadevi diplomatska akademija, ugotavljal, da proti njemu poteka izvensodni proces. Zato, ker je osamosvojitelj, ker je bil zadnji demosovec v vladi, ker je ustanovil prvo nekomunistično stranko, se mu godi tako kot velikim preganjancem prejšnjega režima (Vitomilu Zupanu, Dušanu Pirjevcu, Edvardu Kocbeku ...). Na lanskem predvolilnem srečanju Zbora za republiko pa je (tudi) v ozadju zadeve diplomatska akademija prepoznal globoko državo (kamor - sodeč po njegovih dosedanjih izjavah - sodijo deli civilne družbe in nadzornih inštitucij). »Eden pomembnih ciljev globoke države, to je tistih skupin in povezav, ki aktivno in angažirano žalujejo za starimi časi, je zamegliti razliko med spodobnostjo in nespodobnostjo; med poštenostjo in nasiljem,« je ugotovil.

Ruplovo vmešavanje v preiskave pa seže tudi izven meja Slovenije. Po oddaji o Patrii na finski televiziji je namreč MZZ na Finsko poslalo diplomatski noti, v katerih so med drugim izrazili pričakovanje, da bo finska vlada glede na resnost obtožb storila vse, da se v nekaj dnevih razkrijejo dejstva o domnevni korupciji. Finska stran pa naj rezultate preiskave pred parlamentarnimi volitvami predstavi tudi slovenski javnosti. »Gre za vmešavanje v finske notranje zadeve. Očitno je slovenski strani to tako pomembna zadeva, da ni časa za razsodnost,« so ravnanje Ruplovega ministrstva ocenjevali strokovnjaki.

Odziv na oddajo na finski televiziji pa kaže tudi na Ruplovo razumevanje medijev in odnosa politike do njih. Najbolj odmevna Ruplova izjava o medijih je nedvomno bila, da bi »ponekod lastniki medijev temeljito premislili, ali se jim splača vojna s politično opcijo, ki je doživela uspeh na volitvah in mnoge potrditve na mednarodni ravni«, katero je izrekel po zmagi SDS na volitvah leta 2004. A tudi druge njegove izjave ne zaostajajo. Kot na primer razmišljanje: »Jaz si včasih želim, da bi bili naši mediji bolj domoljubni in da bi sodelovali, da tako rečem, slovenska država in ostali aparati - kar jih ima Slovenija -, da bi bili enotni v propagiranju, da tako rečem, naše resnice in naših pogledov na svet.« Ali pa: »Pričakujem, da se bodo normalizirali, ne zaradi mene ali pa morda zaradi oblasti, ampak zato, ker je neznosno, da je razmerje med negativnimi in afirmativnimi članki, povezanimi z vlado, to velja za vse slovenske medije, v razmerju 1 : 5 v korist negativnih prispevkov ..., tako neuravnoteženo razmerje med prispevki je nekaj abnormalnega in se bo moralo spremeniti.« Kljub po Ruplovem prepričanju tako negativnemu odnosu medijev do oblasti pa je ponudil: »Prinesite mi članek, ki ni bil objavljen, jaz osebno se bom potrudil, da ga bodo objavili.« In k nekaterim kadrovskim premestitvam »neposlušnih« novinarjev menda prav sam veliko prispeval.

»Nekateri hrvaški politiki in novinarji v zadnjem času neutemeljeno in neresnično prikazujejo slovensko-hrvaške odnose, pri čemer grobo in nestrpno, predvsem pa neupravičeno napadajo predstavnike slovenske države. Takšno ravnanje slovensko-hrvaških odnosov ne izboljšuje, ampak jih, nasprotno, zaostruje in poslabšuje. V MZZ nasprotujemo takšni politiki in predlagamo, da hrvaška vlada, po možnosti pa tudi mediji, spodbudijo drugačno, pozitivno ravnanje,« pa je ena od desetih točk lekcije o pisanju, ki je bila v času Ruplovega ministrovanja objavljena na spletni strani MZZ in namenjena hrvaškim novinarjem. Takratna hrvaška zunanja ministrica Kolinda Grabar Kitarović je Ruplu lekcijo nemudoma vrnila: »Hrvaška je demokratična država in nikomur v vladi ne pade na pamet hrvaškim medijem govoriti, kako in o čem naj poročajo.«

Če se Rupel redno oglaša, ko oceni, da je prizadeta njegova podoba, pa na kršitve pravic drugim ni tako občutljiv. Tako je odredil preiskavo v zadevi odtekanje dokumentov z MZZ (tako imenovani primer washingtonska depeša), v okviru katere so z obrazložitvijo, da je komuniciral z Dnevnikom, veleposlaniku Marjanu Šetincu zapečatili računalnik, informacijska pooblaščenka pa je ugotovila, da so s pridobitvijo in uporabo izpisa vseh klicanih in kličočih številk iz stacionarnega telefonskega omrežja MZZ grobo kršili zakon. A je moral Marjan Šetinc na javno opravičilo zaradi vdora v zasebnost in šikaniranja čakati leto dni - pred dnevi se mu je opravičil sedanji zunanji minister Samuel Žbogar in tudi izrazil upanje, da se kaj takega na MZZ ne bo več ponovilo.

Kopica strankarskih knjižic

Da je vloga Dimitrija Rupla na slovenski politični sceni kompleksna in je ni mogoče opisati enoznačno, se s predsednikom države Danilom Türkom strinjajo tako na desnici kot na levici. Njegove pomembne vloge pri osamosvojitvi in demokratizaciji Slovenije nihče ne zanika, prav tako tudi ne zaslug za vstop Slovenije v EU in Nato. Potem pa tudi na zunanjepolitičnem parketu že izstopajo napake, ki jih je storil: od nedvomno največje - vilenske izjave do servilnosti v odnosu do ameriške diplomacije, pa odsotnost vsakršnega napredka pri reševanju spornih vprašanj s sosednjimi državami, kadrovanje na veleposlaniška mesta po političnih kriterijih oziroma kriteriju lojalnosti ...

»Dimitrij Rupel je politik, ki je odigral pomembno vlogo pri slovenskem osamosvajanju. Je izjemno samozavesten in se dobro znajde na mednarodnem parketu. Tudi med slovenskim predsedovanjem EU je dobro odigral svojo vlogo in dostojno predstavljal državo,« poudarja minister v prejšnji vladi in predsednik Zbora za republiko Gregor Virant.

Se pa Virant »z Ruplovo politično maniro« ne strinja. Politično vedenje dolgoletnega zunanjega ministra je po njegovem mnenju preveč salonsko, pogosto vzvišeno in arogantno; to pa je v nasprotju z modernim konceptom politike kot služenja ljudem. »Tudi njegov vzkipljivi temperament ni najprimernejši za diplomata. Vse to javnost zaznava in temu primerno (ne)priljubljen je Dimitrij Rupel med ljudstvom,« poudarja nekdanji minister za javno upravo.

»Pri Ruplu gre za neko konsistentno oponiranje ali zavračanje pravil igre, kot jih pozna parlamentarna demokracija, ki je sodobna in širše priznana,« ravnanje nekdanjega strankarskega kolega ocenjuje minister za visoko šolstvo Gregor Golobič.

Mnogi pa na Ruplovi politični poti izpostavljajo predvsem njegovo pogosto menjavanje politične barve - v skladu z osebnimi interesi in dosegljivostjo posameznih položajev. »Vam se nikoli ne godi slabo. Vi si najdete pravo korito, kjer se vam kar dobro godi,« mu je na predvolilnem soočenju navrgel dolgoletni veleposlanik in naslednik na čelu zunanjega ministrstva v času vlade Antona Ropa, Ivo Vajgl.

In res ima Dimitrij Rupel najdaljši ministrski staž v samostojni Sloveniji - v kar šestih vladah (tako levih kot desnih) je MZZ vodil deset let in pol. Ne dosti manjše od števila vlad, v katerih je sodeloval, je število njegovih strankarskih knjižic. Od članstva v Zvezi komunistov, iz katere so ga zaradi proameriških nazorov v času služenja vojaškega roka izključili, do Slovenske demokratične zveze (SDZ), katere predsednik je bil. Z razpadom SDZ na demokratsko stranko in narodno demokratsko stranko je postal Rupel podpredsednik demokratov, z združitvijo sredinskih strank v LDS pa predsednik sveta liberalne demokracije. V LDS pa je na različnih funkcijah vztrajal deset let. Dokler ga ni po nekaterih ocenah razburilo neuspešno potegovanje za mesto evropskega komisarja, po drugih pa je dobro izračunal, da se je slava LDS izpela. In se pred volitvami leta 2004 pridružil Janševi SDS. S prestopom pa je očitno spremenil tudi pogled na strankarsko zgodovino, saj je v intervjuju v Sobotni prilogi kmalu po volitvah ugotovil, da je SDS »naslednica tedanje SDZ, v kateri sem bil predsednik in Janša podpredsednik«.

Spremenil pa je (ponovno) tudi pogled na prvaka SDS Janeza Janšo. »Janšev načrt je spraviti slovenske oblasti v težave, pa naj stane, kar hoče. Vloga 'konstruktivne opozicije njenega veličanstva' mu ne ugaja. Njegov bistveni cilj je v Sloveniji povzročiti čim več zmešnjav in sporov. Važno je, da bi bilo čim manj uspehov in normalnega življenja. Tako bi bil pripravljen teren za prihod rešitelja,« je o Janši razmišljal sredi devetdesetih let. Ali pa: »Janša je demagog. V polemiki je nesramen in rad podtika. Ne izbira sredstev, je hudoben in brezobziren. Ne išče svetovalcev, ampak vernike. Ne išče sodelavcev, ampak služabnike.«

Dobrih deset let kasneje, ko je bil v Janševi vladi, pa je Rupel ugotavljal: »Janez Janša je postavil zelo trden položaj, svoje delo opravlja zelo resno, prepričljivo in seveda verodostojno.« Pa: »Dobro veste, da so pogledi sedanjega predsednika vlade in moji zelo podobni, kar zadeva mednarodni položaj in tudi nekatere poglavitne strateške notranjepolitične usmeritve. Zato je tudi prišlo do tega sodelovanja, ki traja s posameznimi prekinitvami od začetka samostojne Slovenije.« In: »Nespodobno se je norčevati iz predsednika vlade, ki obiskuje kraje, ki so jih prizadela neurja, in ministra, ki pomaga pri reševanju alpinistov v daljnem Pakistanu.«

Še en rekord: odprta pisma

Poleg rekordne dolžine bivanja v vladah pa pogostega menjavanja strankarskih knjižic ima Rupel med slovenskimi aktualnimi politiki nedvomno še en rekord: veliko število odprtih pisem, ki jih je napisal. Eno najbolj odmevnih (in tudi pomembnih za Ruplovo nadaljnjo pot) je bilo pismo predsedniku države Danilu Türku, v katerem ga je pozval, naj razreši blokado pri imenovanju veleposlanikov, pri čemer gotovo ni bilo nepomembno, da je bil na spisku kandidatov za veleposlanike, s podpisom katerih je Türk odlašal, tudi Rupel sam. »O sebi sam ne želim razpravljati, o meni govorijo zgodovinski in drugi viri, ocene sodobnikov in kolegov, moje knjige. Sicer se ne branim argumentirane kritike (...) Zoper neresnico in diskvalifikacije, ki so dosegle celo zanikanje in prepoved poklica (Berufsverbot), bom bodisi doma bodisi v tujini uporabil vsa dosegljiva zakonita sredstva,« je Türku sporočil Rupel. Kar pa mu pri odpiranju poti do Dunaja vsekakor ni pomagalo. Kot mu ni pomagala pritrditev MZZ v času predsedniške volilne kampanje, da je Türk v Ženevi leta 1991 predstavljal Jugoslavijo in tega sodelovanja z Jugoslavijo ni opustil, čeprav je Slovenija to od njega pričakovala. »Ruplu ne zaupam,« je bil ob odločitvi, da njegovega imenovanja za veleposlanika ne podpiše, jasen Türk.

Več v Sobotni prilogi Dela