Tiskane izdaje
Na poslančev nastop se je odzval novinar Mladine Jure Aleksič, ki je med drugim zapisal: »Svojo imenitno domislico je pospremil s kavarniško mimiko, ki naj bi verjetno nazorno ilustrirala pravoverno pojmovanje nekega tipičnega poženščenega in prenarejenega pederuharja, v resnici pa je izpadla kot normalni domet cerebralnega bankrotiranca, ki ima srečo, da živi v državi s tako omejenim bazenom kadrov, da se lahko človek njegovih karakteristik znajde celo v parlamentu, ko pa ne bi mogel biti v neki nominalnega spoštovanja vredni deželi niti hišnik povprečno urbane osnovne šole.«
Mladini je zaradi takšnega pisanja ljubljansko okrožno sodišče naložilo denarno kazen za poslančeve duševne bolečine, ki jo je višje potrdilo, ustavno sodišče pa je ustavno pritožbo tednika zavrnilo. Primer bo dokončni epilog dobil na Evropskem sodišču za človekove pravice (ESČP), saj so na Mladini napovedali, da gredo v Strasbourg.
V zelo kratkem času je tako bila slovenska javnost soočena z dvema primeroma, ko so sodne instance vrednostno tehtale dve ustavni pravici: pravico do svobode izražanja in pravico do osebnega dostojanstva. V primeru Cerani vs. Dnevnik je vsaj za zdaj (pri odločanju o začasni odredbi, in ne še o sami vsebini spora) zmagala časopisna hiša, v Mladininem primeru je najvišja ustavnosodna instanca odločila tako, kot smo zapisali: v prid Prijateljevim duševnim bolečinam.
Ustavno sodišče je odločbo sprejelo s šestimi glasovi za in tremi proti. Ustavni sodnik Ciril Ribičič, ki je bil poleg sodnice Marije Krisper Kramberger in Jožeta Tratnika v tej zadevi preglasovan, je na trinajstih straneh ločenega mnenja napisal, kaj v tej zadevi zameri ustavnim sodnikom. Predvsem to, da so tako kot že dve sodišči pred njim uporabili različna merila pri ocenjevanju nastopa poslanca in odzivu novinarja nanj in tako ravnali izrazito pristransko. Ali si nastop poslanca res zasluži posebno ustavnopravno varstvo, čeprav ustava prepoveduje kakršno koli diskriminacijo na podlagi katere koli osebne okoliščine? Ali zapis novinarja ni bil enako brutalen, kot je bil nastop poslanca? Bi do njega sploh prišlo, če poslanec ne bi zlorabil svojega oblastnega položaja in tako nizkotno govoril o istospolnih skupnostih?
Najpomembnejše sporočilo ustavnega sodnika Cirila Ribičiča je, da je ustavno sodišče v tem primeru zelo neutemeljeno in neprepričljivo naredilo bistven korak nazaj pri razumevanju pomena svobode izražanja. Če se je doslej lahko brez zardevanja postavljalo ob bok najvišjim sodnim avtoritetam (vrhovno sodišče ZDA, nemško zvezno ustavno sodišče, ESČP), ki izrazito poudarjajo svobodo govora in skrajno restriktivno priznavajo možne omejitve te svobode, zdaj ni več tako.
Kaj nas torej čaka ob razpravi o predlogu novega družinskega zakonika, ki med drugim pravno izenačuje vse vrste partnerskih skupnosti? Bodo tudi v tem primeru ustavni sodniki branili sovražne, nestrpne, žaljive in primitivne poslanske izpade, za katere bo kdo od novinarjev zapisal, da jih lahko izreče samo bedak oziroma cerebralni bankrotiranec?
Iz torkove tiskane izdaje Dela
