Samo, da je »naša«!

Odločitev višjega delovnega in socialnega sodišča o odvzemu pooblastil in prekinitvi mandata poslovni direktorici Splošne bolnišnice Izola Nives Rener je spet za spoznanje razkrilo razmere v slovenskem zdravstvu, pa tudi razmere na področju kadrovanja. Sodišče je med vrsticami povedalo, da je šlo za obliko nesprejemljivega političnega kadrovanja, v katerem ni pomembno, koliko »naša punca« zmore, ampak je pomembnejše, da je »naša«. Nives Rener je lahko komu še tako všeč, toda v času odločanja o novi direktorici ni izpolnjevala pogojev za omenjeni položaj. Ni kriva sama, ker je popustila nagovarjanju političnih somišljenikov za nenavadno karierno avanturo, ampak predvsem pravna služba ministrstva za zdravje, ki je potrdila, da je z njeno kandidaturo vse v redu.

Zdravstvenemu ministru Borutu Miklavčiču se je s to odločitvijo kljub temu nasmehnila srečna zvezda, saj je bilo neuradno vsem jasno, da si želi v izolski bolnišnici drugačno kadrovsko zasedbo. Da bi bila mera polna, bi Nives Rener lahko celo zahtevala nekakšno odškodnino, ker v tem primeru ni po svoji krivdi izgubila mandata slabo leto prezgodaj. Zato komedija zmešnjav v tovrstnem kadrovskem razpletu še ni povsem končana. Nives Rener ostane zaposlena v bolnišnici kot ekonomistka in pričakuje, da bo odnos do njene zaposlitve korekten. Ostati hoče v bolnišnici in ji pomagati, ker menda zdaj zelo dobro pozna njeno poslovanje. Najbolj presenetljivo pri Nives Rener je, da je v njenem času izolska bolnišnica vsaj na videz poslovala finančno iz leta v leto bolje. In da se je pravilno odločila, ko ni sprejela ponujene dodatne bolnišnične obremenitve brez državnega poroštva. Lani je bolnišnica ustvarila celo 100.000 evrov dobička, pa čeprav je imela za 387.000 evrov nepotrebnih zamudnih obresti zaradi dolgov in neplačanih računov. Če bolnišnica ne bi imela starih neporavnanih obveznosti, bi se lahko postavila s pol milijona evrov dobička. Seveda pa ravno Borut Miklavčič najbolje razume, zakaj so se lani nenadoma vse slovenske bolnišnice, tudi izolska, iz kroničnih izgubarjev prelevile v dobičkarje, ki morajo državi zdaj plačevati celo davke na dobiček.

Zamenjava uprave Splošne bolnišnice Izola in od ministra napovedano poplačilo vseh starih bolnišničnih obveznosti seveda ne pomeni rešitve poslovanja tega najbolj problematičnega bolnišničnega zavoda. Nihče v državi namreč nima prave ocene o tem, koliko denarja je treba za dejansko sanacijo te (še zmeraj najbolj zavožene) bolnišnice. Poleg finančne je nujna predvsem tehnična, sanitarna, arhitekturna, energetska, okoljsko- prometna, organizacijska in druga sanacija. Skratka popravilo in ureditev vsega tistega, kar so zadnjih 25 let v celoti zavestno (zaradi varčevanja do onemoglosti) zanemarjali. Z bolnišnično stavbo, opremo, kadri in programi niso primerno gospodarili, zato je uničena in tehnično vsako leto manj primerna za zdravstveni proces. Prav kmalu bodo morali inšpektorji prepovedati delo v njej. Če bo minister res hotel sanirati izolsko bolnišnico, ne bo zadoščala le finančna in kadrovska injekcija.

Zato je tokratna odločba sodišča o izbiri direktorice dobrodošla predvsem kot nauk, da se v prihodnjih dneh in tednih, ko bodo izbirali novo vodstvo, nikakor ne bi smela ponoviti stara kadrovska praksa. Pozneje se bodo lotili velikega kupa »gnoja«, težje bo delo in višji račun.