Tiskane izdaje
Samo Fakin, 61-letni zdravnik, doma iz Trbovelj, je stopil v soj medijskih žarometov leta 2000, ko je bil imenovan za v. d. direktorja celjske bolnišnice. Kot spreten govornik je postal v naslednjih letih alfa in omega slovenskega zdravstva, oseba, ki jo mediji in politiki vseh barv sprašujejo, kako in kaj. K temu je pripomoglo hitro menjevanje ministrov. Od leta 2007 do 2016, ko je Fakin vodil tretjo največjo blagajno v državi, se je zamenjalo kar devet ministrov za zdravje. Ta čas lahko imenujemo Fakinov čas. Bil je poln lepih besed in obljub.
Od napovedi ostale le besede
»Če bo vse, kot sem si zamislil, čakalne dobe ne bodo nikjer daljše od treh mesecev,« je napovedal leta 2007, ko se je v času premiera Janeza Janše prvič potegoval za mesto generalnega direktorja zdravstvene blagajne, ki obrne 2,5 milijarde evrov na leto. Zdravstvo je imelo takrat že velike težave. Fakin je dejal, da je mesto generalnega direktorja ZZZS pravo za izboljšanje zdravstva, za uspeh pa zadostuje enaka količina denarja. Fakinovim obetajočim besedam so ploskali na levi in na desni, pri sindikatih in delodajalcih. Vsi so glasovali zanj. V naslednjih štirih letih so se čakalne vrste bolnikov podaljšale.
Spomladi leta 2011, v času premiera Boruta Pahorja, ko je ponovno kandidiral za direktorja ZZZS, je enako kot prvič napovedal zdravstvu lepše čase in skrajšanje čakalnih vrst. Kljub osmim drugim prijavljenim kandidatom je parlament že izkušenega Fakina ponovno potrdil za direktorja ZZZS. Pičlega pol leta pozneje je Fakin, ki je imel edini zares pravi vpogled v zdravstvene finance, napovedal kolaps zdravstva. V sistemu je bilo 250 milijonov evrov dolgov, vrste nezdravljenih čakajočih bolnikov pa so se daljšale. Ob izteku mandata štiri leta pozneje je bilo število nedopustno dolgo čakajočih večje kot kdaj prej.
Ob tretji kandidaturi leta 2015 je ponovno napovedal odpravo čakalnih dob. A so se te do naslednjega leta, ko je kandidiral četrtič, podaljšale še za 41 odstotkov, bolnišnice so zaradi varčevalnega programa, s katerim jim je ZZZS v preteklih letih znižal cene, tonile v primanjkljaj. Cene storitev v zdravstvu so še vedno dogovorne. Fakin je zmeraj trdil, da je njihov izračun prioritetna naloga ZZZS, ki ga je vodil. A cen ni izračunal.
Skliceval se je na ministre
Državni zbor pa je na čelo ZZZS januarja 2017 imenoval drugega direktorja.
Fakin, ki zdaj kandidira za ministra, je v pogovoru za Delo dejal, da so ga pri uresničevanju obljub in predlogov v ZZZS ovirali ministri. Tokrat ni napovedal neposredno odprave čakalnih vrst. Naštel je pet poglavitnih ciljev, ki jih namerava uresničiti in bodo pripeljali tudi do skrajšanja čakalnih vrst.
Prvi je poskrbeti za izmenjevanje informacij poglavitnih deležnikov v zdravstvu. »Predstavniki ministrstva, ZZZS, Nacionalnega inštituta za javno zdravje in zdravniške zbornice se morajo pogovarjati enkrat na mesec, da sploh lahko pravočasno izmenjajo med seboj informacije,« je pojasnil. Drugi cilj je učinkovitejše upravljanje sistema. »Opirati se moramo na podatke, ne pa ad hoc reševati težav.« Tretji cilj so »bolnišnice po modelu najbolj učinkovitih gospodarskih družb. Treba je spremeniti zakon o javnih zavodih. Bolnišnice bi ostale javni zavodi, a z drugačnim upravljanjem.«
Po njegovih besedah zdravstvo ne sme biti več vezano na sistem javnih uslužbencev, temveč je treba z vodilnimi strokovnjaki (od tri do pet odstotkov zaposlenih) skleniti individualne pogodbe in povečati njihovo odgovornost, del dobička bolnišnic pa razdeliti za plače zaposlenih. »To je eden najtežjih zalogajev. Strinjati se morata minister za javno upravo in za finance. A te spremembe so pogoj za skrajšanje čakalnih dob. So tudi vzrok za odhajanje strokovnjakov v tujino, slabo delovanje sistema naročanja in nezadostno učinkovitost zaposlenih.« Četrti cilj je ustanovitev agencije za kakovost, peti boljša informatizacija zdravstva. »To je velika investicija, a ne tako velika, da se ne bi izplačala.« In še: »Zdravstvo potrebuje več denarja. Za 20 do 30 milijonov evrov ga vsako leto podražijo nove tehnologije, povečuje se tudi število zaposlenih in s tem masa plač. Nekaj se lahko privarčuje, denimo z zmanjšanjem zalog, a še zdaleč ne zadosti.«
