Samovolja sodišča ima svoje meje

Stečajni postopki: V pravu se ne bi smeli prehudo motiti – Inovativna uporaba stečajnih pravil v življenju.

Objavljeno
28. maj 2017 21.02
LJUBLJANA SLOVENIJA 5.1.2011 POSLOVALNICA T2 FOTO: JOZE SUHADOLNIK
Majda Vukelić, Marjana Kristan F.
Majda Vukelić, Marjana Kristan F.
Ljubljana – Stečajni zakon je tisti, ki so ga lani posamezniki in institucije največkrat izpodbijali pred ustavnim sodiščem (US), in sicer 17-krat. Pred kratkim je bil zaradi primera Kolosej kinematografi spet v njegovi presoji. V tem primeru je US soglasno razveljavilo sklep ljubljanskega višjega sodišča.

To sodišče je oktobra lani odločilo, da nad družbo ustavi prisilno poravnavo in uvede stečaj. Toda ustavni sodniki so ugotovili, da je redno sodišče ravnalo v nasprotju z ustavno pravico pritožnikov do sodnega varstva in zadevo višjemu sodišču vrnilo v ponovno odločanje.

Pretekli mesec je bil zelo odmeven primer T-2, v katerem je ustavno sodišče ugodilo predlogu družbe Garnol (ta je 98,06-odstotna lastnica T-2) in zaradi več kršitev ustave spet razveljavilo sklep Višjega sodišča v Ljubljani iz marca 2016 o začetku stečajnega postopka družbe T-2. To je pomenilo dokončno ustavitev stečajnega postopka nad družbo, stečajna upraviteljica Danica Čuk, ki je postopek vodila več kot leto dni, pa je zatem posle predala poslovodstvu družbe. Za ta primer je dr. Gorazd Trpin z ljubljanske pravne fakultete dejal, da je »žalostno, da moraš za preprosto stvar zmagati na ustavnem sodišču. Ustavni sodniki so se uprli samovolji ljubljanskega višjega sodišča in prav bi bilo, da se iz tega primera nekaj naučimo. Vsi se motimo, ampak tako hudo se v pravu vendarle ne smemo motiti.«

Zloraba moči

Trpin je bil kritičen do ravnanj sodne oblasti, ki so pripeljale do tega, da se je moralo ustavno sodišče pred kratkim še enkrat ukvarjati z zadevo T-2 in tako dokončno ustaviti stečajni postopek družbe, proti kateri je DUTB imela neupravičene in neutemeljene zahteve. Trpin, ki je že oktobra 2015 v Sobotni prilogi opozarjal, da si država prek svojih subjektov, kot je bila v tem primeru DUTB, ne more privoščiti zlorabe svoje moči in ravnanj, ki niso strokovna, sorazmerna in poštena, pravi, da bi se morali iz tega primera vsi nekaj naučiti. »Vsi neodvisni organi se morajo zavedati odgovornosti pri sprejemanju odločitev, pri tem ne smejo upoštevati samo svojih ozkih interesov in si prizadevati le za svoje cilje, ampak prav nasprotno – tudi za širše družbene. Za to so bili pravzaprav ustanovljeni. Ne želim pljuvati po pravosodju, ker to ni dobro za nobeno družbo in državo, vendar ne moremo za vsako relativno majhno stvar – pravno in dejansko gledano je bila T-2 ogromna zadeva, ker bi skorajda uničili podjetje – iti na ustavno sodišče, ker pravosodje ne deluje.«

Smo se kaj naučili?

Predsednica ustavnega sodišča dr. Jadranka Sovdat, ki je tudi ob predstavitvi poročila o delu ustavnega sodišča v preteklem letu poudarila, da deveterica sodnikov z Beethovnove 10 pričakuje, da redna sodišča poznajo njihove odločbe, nam je pojasnila, da se v postopkih z ustavnimi pritožbami, kot je bil postopek v zvezi s T-2, ves čas pojavljajo zadeve, v katerih ustavno sodišče ugotovi kršitev 22. člena ustave zaradi očitno napačnih odločitev rednih sodišč. »Toda te kršitve niso prav pogoste. To ni nekaj, kar bi se šele začelo dogajati oziroma bi se njihovo število kakorkoli povečevalo v primerjavi s prejšnjimi obdobji. Pri ustavni pritožbi v stečajni zadevi T-2 je treba opozoriti, da ob prvem in drugem odločanju ni šlo za ugotovitev enake kršitve človekove pravice, kajti 22. člen ustave vsebuje zelo različne vidike te pravice: med drugim pravico do izjave, torej biti subjekt postopka, v katerem se odloča o tvojih pravicah ali obveznostih, pa tudi prepovedi sodniške samovolje, po kateri ustavno sodišče preizkusi očitek o očitni napačnosti odločitve sodišča. Ustavno sodišče je pri odločanju o prvi ustavni pritožbi v omenjeni stečajni zadevi ugotovilo kršitev pravice do izjave. To kršitev je sodišče v novem postopku odpravilo, vendar je pri novem odločanju zagrešilo drugo kršitev človekove pravice. Zato ni mogoče govoriti o tem, da sodišče ni upoštevalo prejšnje odločbe ustavnega sodišča pri novem odločanju,« nam je pojasnila Sovdatova.

Na splošno lahko tako rečemo, da sodišča praviloma upoštevajo prejšnje odločitve ustavnega sodišča? »Da, smo pa zaznali nekaj primerov, ko sodišča odločajo, ne da bi pri tem spoštovala že sprejeta precedenčna stališča ustavnega sodišča na področju prekrškov. O nekaj ustavnih pritožbah s tega področja pravkar poteka odločanje ustavnega sodišča.«

Ni šlo za zaušnico

Na ljubljanskem višjem sodišču pravijo, da odločitve ustavnega sodišča ne razumejo kot zaušnico, čeprav je povsem jasno, da bi na podlagi njihove odločitve sledil stečaj sicer solventne družbe T-2. »Odločitev ustavnega sodišča razumemo kot usmeritev za sodno prakso, ki na tej ravni še ni bila oblikovana,« pravi direktor ljubljanskega višjega sodišča Janez Grden. Dodaja, da je ustavno sodišče v tem primeru »zavzelo drugačno materialnopravno izhodišče, kar bo v prihodnje po naši oceni tudi stvar strokovnih razprav.«

Inovativna uporaba zakona

Ljubljansko višje sodišče, ki je v državi izključno pristojno za odločanje o pritožbah v stečajnih zadevah, te rešuje kot nujne in jih mora rešiti v 14 dneh oziroma mesecu dni. Se pa vse več stečajnih zadev. Sodnikom povzroča težave tudi nenehna sprememba zakonodaje. »Ureditev insolvenčnega prava se od njegovega sprejema leta 2007 precej razlikuje od prej veljavnega zakona. Ureditev je doživela 11 sprememb, v nekaterih segmentih bo spet potrebna prenove. Stečajev pri nas še pred desetletjem skorajda ni bilo, v zakonodajo so bili uvedeni tudi povsem novi pravni instituti (postopki osebnega stečaja, postopki poenostavljene prisilne poravnave ...), ki so v praksi ob inovativni uporabi zakonskih določb nemudoma zaživeli svoje življenje. Zato je reševanje teh zadev zahtevno, saj se sodniki pri odločanju ne morejo opreti na pravno teorijo oziroma sodno prakso, ki je skorajda ni,« pojasnjuje Grden. Pa še zakonodajalec se je odločil, da v insolvenčnih zadevah revizija vrhovnega sodišča ni mogoča, kar na težo posledic, ki jih lahko ima stečaj, za sodnike predstavlja poseben izziv.