Satiriki o primerjavi 
Grimsa in Goebbelsa v Mladini

Ljubljana – V zadnji številki Mladine so v satirični rubriki Mladinamit pod naslovom Ni vsak dr. G. že dr. Goebbels objavili kratek prispevek, v katerem se pridružujejo protestom proti »Seni Driskiću [Denisu Sarkiću], ki je na svojem fejsbuku dr. Grimsa primerjal z dr. Goebbelsom. Mogoče se zdi, da se dr. Grims zgleduje po svojem vzorniku, a mu do njega še veliko manjka,« so zapisali v Mladinamitu, zraven pa objavili dve sorodni družinski fotografiji: Josepha Goebbelsa in Branka Grimsa, vsakega z ženo in tremi otroki.

Že v uvodniku iste številke Mladine je odgovorni urednik Grega Repovž problematiziral zgražanje nad Sarkićevim vzporejanjem Grimsa in Goebbelsa. Repovž v tem prepozna dvojne standarde slovenskega novinarstva. Janši, Grimsu in drugim predstavnikom SDS je dovoljeno tako rekoč vse: lahko zmerjajo, lahko lažejo, ampak do njih se bodo vedno vedli spoštljivo. Povsem drugače pa velja za, denimo, Pahorja ali Sarkića. »Isti pogumneži, ki danes mrcvarijo Sarkića, obmolknejo, ko Janša in njegovi ponaredijo dokument,« je dodal Repovž. »To je preračunljivost in strahopetnost.«

Primerjava kaže, kam vodi današnji politični jezik

Vse skupaj je sprožilo val kritik, po Mladini in Repovžu je udarila tudi politika – stranki SDS in Zares sta obsodili Mladinino primerjavo. »Namen objave fotografije je bil radikalno pokazati, kam vodi današnji politični jezik, kjer se vlado primerja z Gadafijevim režimom, predsednika Türka z Waldheimom, novinarje s komunističnimi dediči,« nam je odločitev za objavo pojasnil urednik Mladine Grega Repovž.

»Z uporabo fotografij, ki so jih prejšnja leta objavili skoraj vsi mediji, Delo, Dnevnik, televizije, in na katerih poslanec Grims načrtno izpostavlja otroke, da bi s tem pridobil naklonjenost volivcev, smo želeli pokazati prav na to, da je nekaterim dovoljeno vse, od načrtnega izpostavljanja otrok do diskreditacij vsakogar, ki ima drugačno mnenje,« je še opozoril Repovž in poudaril, da gre za objavo v satirični rubriki, ki vedno izostreno kaže družbene razmere. »Ta jezik je tako vseprisoten, da nihče nanj več ne reagira in tako lahko le skrajna izostritev pokaže dejansko stanje,« je še dodal Repovž.

Kje so meje politične satire?

To vprašanje smo zastavili dvema uveljavljenima in dolgoletnima satiričnima spremljevalcema slovenskega političnega dogajanja, karikaturistu Mikiju Mustru in komiku Borisu Kobalu. »Politična karikatura je zvrst, kjer je dovoljeno marsikaj, edino nekaj ni: osebna žalitev,« je povedal Muster. Dopušča tudi najrazličnejše primerjave in vzporednice, a pri posamezniku kritiziraš in karikiraš njegova dejanja, ne pa njega kot osebnost. Nikakor pa se ne sme vključevati otrok politikov. »Oni niso javne osebnosti.« Konkretnega primera pa Muster ni komentiral, ker ga ne pozna. »Veste, Mladine pa res ne berem.«

Kobal je na vprašanje, kje so meje satire, odgovoril: »Meja je tam, kjer si jo vsak posameznik postavi.« Povedal je, da je videl in slišal že mnogo bolj strahotne zadeve, še zlasti na italijanskih televizijah. Primerjanje posameznika s Hitlerjem ali Goebbelsom se mu samo po sebi ne zdi problematično. »Zakaj le? Vsak si postavi svoje meje. Tudi gospod Grims bi si jih kdaj moral. On lahko o drugih ljudeh reče, kar hoče. Ali si on postavlja svoje meje? Mu jih kdo postavlja? Govorim o Grimsu, ko ste ga že omenili; lahko bi kakega drugega politika.«

Meja je tanka, a pomembna

Satira potrebuje veliko ustvarjalne svobode; če je nima, se stopi v medlosti. Tako meni Ranka Ivelja, sicer predsednica Novinarskega častnega razsodišča (NČR). Poudarja pa, da tudi satiriku ni vse dovoljeno. »Po mojem mnenju – NČR o zadevi ni presojalo – je bila meja etično sprejemljivega prestopljena prav z objavo fotografije poslančevih otrok,« je dejala Ivelja. »Čeprav najbrž drži očitek, da poslanec Grims sam ravna neetično, ko svoje otroke uporablja za svojo politično promocijo, to medijem še ne daje pravice, da (njegove) otroke za dokazovanje svojih tez uporabljajo in s tem zlorabljajo tudi sami. Otroci navsezadnje nimajo nič z grehi svojih staršev.«

Janez Markeš, predsednik Aktiva Dela, pa opozarja, da metoda medijske diskvalifikacije dobiva v Sloveniji prevelike razsežnosti. »Zloraba otrok zanjo je tako po kriterijih človekovih pravic kakor po novinarskem profesionalnem kodeksu povsem nesprejemljiva. Vsakdo lahko naredi profesionalno napako, dobro in skladno s kodeksom pa bi jo bilo priznati in se prizadeti družini Grims zanjo opravičiti.«