Tiskane izdaje
Milan Balažic, politični analitik in politolog: »Nova vlada je od prejšnje boljša za dva razreda. Na prvi pogled lahko opazimo, da ima kar nekaj presežkov, zlasti s kadrovskega vidika, saj kandidati izstopajo kot strokovnjaki, po drugi strani je njenemu predsedniku Borutu Pahorju uspelo umestiti vse predsednike koalicijskih strank v ministrski zbor, kar daje njegovi vladi neko homogenost in trdnost. Zdi se mi, da koalicijska pogodba delno ustreza časom, ki jih napovedujejo, prav tako zavezuje partnerje k resnemu delu. V danih okoliščinah je takšna vlada maksimalni izkupiček. Na simbolni ravni ne smemo spregledati, da bosta obe represivni ministrstvi vodili ženski, kar prinaša v slovenski prostor delček obamovskega presežka. Pet žensk v vladi nakazuje pravo smer, to je najbolj ženska vlada doslej. Ker bo izvoljena v kriznem času, bo pomembno, da bo znala pod vodstvom predsednika vlade tudi politično odločati.«
Vlado Miheljak, publicist in politični analitik: »Ko ocenjujem kandidate za ministre in vlado kot celoto, sem razdvojen. Po eni strani imamo strokovnjake, kot so Ivan Svetlik, Franci Križanič, Matej Lahovnik in Mitja Gaspari. To je kompetentna ekipa, ki je zagotovo boljša od ministrov v prejšnji vladi. Po drugi strani imamo kandidate za ministre, ki so padli v kadrovske kupčije po strankarski logiki: kdo, kaj in koliko dobi. Nekatere manevre pa je pravzaprav težko razumeti, denimo, zakaj je Pahor izbral za zunanjega ministra Samuela Žbogarja. Ta je nesporno strokovnjak na diplomatskem področju, ni pa doslej nikjer pokazal ne dokazal česa takšnega, na podlagi česar bi lahko sklepali, da bo dober zunanji minister. Kajti kompetentnost v tem primeru ni zadosten pogoj, ampak mora biti pogoj tudi celovita politična osebnost. Drugi je primer Karla Erjavca, ki je težko zaposljiv kader. V njegovem primeru se je zgodilo, da kamor koli ga postaviš, se pomen ministrstvu zmanjša. Če Erjavca postaviš na ministrstvo za okolje in prostor - pred tem je bil podoben problem z Janezom Podobnikom - in nima nobenih kompetenc za vodenje takšnega resorja, potem je očitno, da je ta resor za predsednika vlade postranskega pomena. Zato bi bilo morda bolje, če bi zakon o vladi spremenili tako, da bi predsedniki strank postali podpredsedniki vlade brez posebnih nalog. To velja za vse tri strankarske veljake. Pahorju je uspelo sestaviti dobro ekipo v tistem delu, ki bo zaradi finančne krize najbolj obremenjena. Vprašanje pa je, ali je to dovolj. Pahor se bo moral odločati, a vsi vemo, da mu to ne gre najbolje od rok.«
Več v četrtkovi tiskani izdaji Dela!
