Schneider ne pozna neposrednih povezav med Wolfom in Janšo

Gradec – Po našem pisanju prejšnji teden o povezavi med Janezom Janšo, Vladimirjem Zagorcem in Walterjem Wolfom je zadnji odločno zanikal, da bi kadar koli srečal nekdanjega slovenskega ministra za obrambo in premiera: »Nobenega orožja nisem prodajal ali posredoval niti Janši niti Zagorcu.« Tudi pisec knjige Kraj zločina Hypo Alpe Adria Richard Schneider v pogovoru potrjuje, da Walter Wolf in Janez Janša po njegovih podatkih nista sklepala zasebnih poslov, vztraja pa pri navedbah svojega vira Marina Tomulića, da je Janša, tedaj slovenski minister za obrambo, med ladijskimi dobavami orožja Hrvaški dobival po 250.000 dolarjev na pošiljko.

Voditelj SDS Janez Janša je te obtožbe že zanikal, za Delo pa je še dodal: Nikjer, ne samo v Luki Koper, se to ni zgodilo, gre za izjave kverulanta. Prav tako nisem bil del nobene t. i. mariborske naveze, ki si jo je očitno nekdo izmislil. Ključno vprašanje avtorju knjige pa je, zakaj teh navedb ni niti poskušal preveriti pri meni oziroma v Sloveniji, kar bi bil dolžan zaradi osnovnega profesionalnega vidika.

Pravite, da so bili Janez Janša, Walter Wolf in Vladimir Zagorec vpleteni v tako imenovano mariborsko zvezo prodajanja orožja Hrvaški, kar pa ne pomeni tudi, da so poslovali med seboj.

Mariborska zveza je bil termin, ki smo ga v Avstriji med odcepitvenimi vojnami uporabljali za tiste ljudi in skupine, ki so prek Slovenije na Hrvaško prenašali orožje ali bili pri poslu vpleteni. Del te zveze so bili, tako smo vsaj lahko ugotovili, tudi Janez Janša, Walter Wolf in Vladimir Zagorec. To pa ne pomeni, da je Wolf vzpostavil povezavo med Janšo in Zagorcem. Kolikor vem, sta imela od teh treh medsebojne poslovne povezave samo Zagorec in Wolf. Ne poznam nobenih neposrednih povezav med Wolfom in Janšo. Wolf pa je bil vedno, kot rečemo v Avstriji, človek, ki je imel rezance v vseh juhah, to pomeni, da je povezoval veliko ljudi.

Navajate pa Marina Tomulića, ki trdi, da je Janša od vsake ladijske pošiljke orožja za Hrvaško, ki je šla prek koprskega pristanišča, vzel 250.000 dolarjev »pristojbine za iztovarjanje«.

Marin Tomulić je bil tedaj tako rekoč neuradni dobavitelj orožja za Hrvaško, in vprašal sem ga, kako je to orožje potem prispelo v to državo. Razložil mi je, da je šlo skozi Koper, cena za iztovarjanje pa je bila 250.000 dolarjev, ki jih je dobil Janša kot minister za obrambo.
Kaj je s tem denarjem počel, pa ne vem, tega ne ve niti Tomulić.

Kako pa sploh lahko verjamete Tomuliću, ki je v preteklosti trdil celo, da ga je Stipe Mesić ukazal ubiti?

Tomulič je Mesića obtožil tudi, da je orožje dobavljal Iraku, pa to ni bilo nikoli demantirano; znamenja so celo, da so Hrvati to počeli skupaj s Srbi. O tem pišem v svoji knjigi, to pa ima zdaj na Hrvaškem tudi politično težo. Videti je, da je Sanader držal Mesića v pesti zaradi teh pošiljk orožja, Mesić pa Sanaderja s kakšnimi posli prek banke Hypo Alpe Adria.

Ali mogoče veste tudi kaj več o orožarskih aferah v Sloveniji, o Patrii ali Steyru?

Tega nisem raziskoval, v svoji knjigi sem se ukvarjal predvsem s tem, s kom so poslovali pri Hypu, na Hrvaškem so bili to vojni dobičkarji. Zagorec je pač imel denar, moral ga je dati v obtok in ga oprati, tedaj pa je postal aktualen Hypo.

Kaj se bo po vašem mnenju zdaj zgodilo na sodišču v Celovcu, kjer se je pravkar začel proces proti nekdanjemu direktorju Hypa Wolfgangu Kultererju?

To bo še dolgo trajalo. Zdaj poteka samo delni proces. Gre za dve obtožbi pri dveh kreditih v znesku 2,15 milijona evrov, videti pa je, da državni tožilec verjame, da lahko pri tem že dokaže nepravilnosti. Če bi čakal, da vse pride na mizo, bi morali na proces čakati deset let. Naslednji proces bo najbrž v zvezi s tistimi, ki so imeli dobičke s prednostnimi delnicami, potem pa bo najbrž že prišel na vrsto Zagorec; preiskave so že prišle tako daleč. Mislim, da bo prihodnje leto še kakšen proces, povezan s Hypom.

Avstrijski komentatorji pogosto pišejo, da bo afera Hypo razjasnjena predvsem zato, ker ne preiskujejo le Avstrijci, ampak tudi Bavarci, Hrvati in drugi.

Mogoče si je predstavljati, da brez politične eskalacije na Bavarskem morda tudi v Avstriji ne bi imeli afere takšnih razsežnosti. Treba pa je še reči, da ima vsaka država svoje interese. Na Hrvaškem so preiskave začeli že leta 2001, ko je na oblast prišel Ivica Račan, leta 2003 pa je znova zmagala HDZ in preiskave so bile prekinjene. Leta 2009, ko je odstopil Sanader, so preiskave spet dobile pogonsko moč. Toda če bi šli do konca, bi verjetno ugotovili, da je bila tako ali drugače vpletena polovica vrha HDZ, s pomočjo Hypovih kreditov je bil izveden velik del privatizacije, bile so plačane provizije in vpleteni številni politiki. Dvomim, da je dovolj volje za razjasnitev vsega. Premierka Kosorjeva je pred volitvami, v svoji vladi pa ima najmanj dva ministra, ki ju stalno omenjajo v zvezi s Hypovimi aferami: ministra za notranje zadeve in za infrastrukturo. In na Hrvaškem državni tožilec ni odgovoren pravosodnemu ministrstvu, ampak parlamentu, ta pa se spreminja vsakih nekaj let.

In kaj veste o slovenskem delu afere Hypo?

Tudi v Sloveniji so številni posli potekali prek lizinga. Do vstopa v EU je bilo to lažje, saj ga niso nadzorovale službe za nadzor nad finančnimi trgi in centralna banka. Ne le pri Hypu, ampak tudi pri drugih bankah so potem kredite odobravali kot lizing, tako jim ni bilo treba upoštevati lastnega deleža, lahko so uporabljali tudi druge bilančne trike. Toda o tem morate povprašati pri slovenski centralni banki. Tudi mene je presenetilo, da je zdaj vse tako eskaliralo. Vegrad pa zagotovo ni edini problem, ki jih ima Hypo v Sloveniji.

Kako pa je lahko vse to dovolila avstrijska centralna banka?

To vprašanje bi si morali zastaviti Avstrijci. Znamenja, da ni vse v redu, so že bila in ni jasno, zakaj so v uradu za nadzor nad finančnimi trgi in v centralni banki tako dolgo čakali. Vprašanje je tudi, ali je nad vsem tem roko držal Karl-Heinz Grasser. Ne smemo pozabiti, da se je najpomembnejše dogajalo, ko je bil on minister za finance, koroški deželni glavar pa Jörg Haider, na oblasti pa je bila črno-modra koalicija. Videli bomo, če bo zanimanje, da se vse to razišče.

Seveda za vse osumljene velja domneva nedolžnosti, dokler se ne dokaže krivda.

To seveda velja za vse, ne smemo pa pozabiti tudi drugih interesov. Nemčija je na primer močno podpirala hrvaška prizadevanja za neodvisnost, finančno, z orožjem in s tajnimi službami, zato bo vprašanje tudi, koliko bo zanimanja za razčiščevanje v Nemčiji. Nekdo, ki ga pozivajo k odgovornosti, bo morda potem povedal, za kaj je sploh dobil toliko denarja. Videti pa je, da odgovorni zdaj res preiskujejo. Bomo videli, kaj bo iz tega.