Tiskane izdaje
Omenjanje Nove Ljubljanske banke v enem od hrvaških pomembnih časnikov je morda res bolj v kontekstu še nedokončane zgodbe o nekdanjih deviznih varčevalcih na Hrvaškem in v eni od naših tamkajšnjih bančnih podružnic kot pa prizadevanja za upravičeno mejo. A ne pozabimo na nekdanje podobne varčevalce v BiH, sčasoma pa morda še kje, saj zadeva že več kot desetletje zastruplja odnose na vseh ravneh, morda res še najmanj na politični.
Občanov, ki so na mah izgubili tudi po več tisoč nekdanjih mark, zagotovo prav nič ne briga, ali v Baslu res obstaja nekakšna banka za mednarodne poravnave, ki bi menda poskrbela tudi za te stvari. Zdi se, da so nove države na pogorišču nekdanje skupne svoje državnosti gradile na raznih bolj ali manj upravičenih medsebojnih nepopustljivostih, ne da bi jim bilo zelo mar, kakšno breme ostaja za tem.
(Stara) Ljubljanska banka, NLB d. d., pa še kaj bi se lahko našlo v tem bolj političnem kot gospodarskem nahrbtniku, ves čas tudi same prenašajo to breme - prav nič sebi v veselje, še manj v korist. Že zdavnaj bi nam moralo biti jasno - kar tisti, ki so to zakuhali, tudi dobro vedo -, da se tega problema ne bo mogoče vedno lotevati nekako na pol, čeprav v Strasbourgu na srečo Sloveniji v prid. Ko je, denimo, nekdanji predsednik države le rahlo namignil, da bi bilo v zvezi z bosanskimi varčevalci dobro uporabiti »bolj življenjski pristop«, je doma doživel hladen tuš. Zagotovo se v Sloveniji o tem ni lahko pogovarjati, kakor se ni lahko pogovarjati še o marsičem drugem.
Ne verjamem, da gre v tem primeru za (skrito) trgovanje ali celo hrvaško izsiljevanje na račun arbitražnega sporazuma, kaj šele prihodnje meje s Hrvaško. Pa tudi, če se motim: zakaj bi bilo sploh tako slabo, če bi se slednjič ne sporazumeli samo o meji, ampak tudi o denarju in res zaživeli kot dobri sosedi. Morda je zdaj za to res nekoliko več možnosti.
Iz četrtkove tiskane izdaje Dela
