Še en hrvaški gol

Medtem ko je hrvaška diplomacija iz Ljubljane v Stockholm pošiljala pismo hrvaške premierke Jadranke Kosor o umiku vseh prejudicev z bodoče slovensko-hrvaške meje, je hrvaški predsednik Stipe Mesić v Splitu dejanje prevedel v najbolj razumljivo nogometno retoriko: Jadranka je Slovencem zabila gol. Najvišji predstavniki hrvaške vlade so že pred približno letom dni predlagali, da bi zaplet s hrvaškimi dokumenti, ki prejudicirajo, kolikor je to mogoče, rešili s slovesno obljubo, a tedaj hrvaške obljube niso padle na plodna slovenska tla. Kaj se je zgodilo v zadnjih mesecih, da si je Borut Pahor premislil? Se je naveličal? Je spoznal, da je lani takoj po volitvah malce pretiraval? So ga prijazno prepričali veliki evropski šefi? Ali pa imata premier in premierka v rokavu še kaj »tihih« adutov?

Slep bi bil, kdor bi vztrajal, da ni bil dosežen napredek. Odnosi so se zapletli v tak labirint, da je vsaka vrnitev na odrešilno stezo vredna hvale. Toda pisanje o zgodovinskem dogovoru je bržkone zgodovinsko pretiravanje. Če je tak dogovor zgodovinskega pomena, kako bomo potem označili končni dogovor o meji med državama? Pogojno zgodovinski je lahko le v primeru, če bosta premiera prihodnji teden privlekla še vsaj enega aduta na plan: »Dogovorila sva se tudi glede arbitraže,« in bosta potem dobila še podporo obeh parlamentov.

Vsej kritiki navkljub je treba priznati, da je dosežek sporazuma Kosor-Pahor predvsem v slogu, ki je precej drugačen od tistega, ki smo ga bili vajeni dolga leta pred tem. Tak slog resda šele obeta napredek, vendar ga vsaj obeta. Premier in premierka se (ne upoštevajoč besed, ki so menda po nesreči ušle predsedniku Mesiću) vedeta približno tako, kot bi pričakovali od voditeljev dveh evropskih, prijateljskih, toliko bolj od sorodnih, sosednjih držav - vsaj na videz tvorno, spoštljivo, demokratično, brez arogance, ironije, zahrbtnosti, hinavščine, nepotrebne lakomnosti in nazadnjaške prenapihnjenosti. Res je samo videz, ampak upamo lahko, da forma pogosto spremlja vsebino. Če je med predsednikoma res toliko pripravljenosti do reševanja zapleta, kot nas prepričujeta, potem smemo upati, da se bo lepemu zunanjemu videzu in navidezni oliki pridružila še katera druga konstruktivna značilnost vsake napredne civilizacije. Predvsem produktivnost. Pričakovanja prebivalcev vsake količkaj urejene države na tem svetu so, da jim družbena ureditev in državna organizacija, za katero v demokratičnih državah skrbi izvoljena politika, omogoča konstruktivno vlogo v vsakem zastavljenem sistemu. Če produktivnost pričakujemo v vsaki najmanjši ekonomski celici, na vseh področjih človekovega ustvarjanja in snovanja, je toliko bolj logično, da moramo produktivnost zahtevati predvsem od vladajoče politike. In tukaj se naša zgodba vrača na začetek. Borut Pahor je potreboval skoraj leto dni, da se je vrnil tja, kjer so ga držali hrvaški kolegi že lani pozno jeseni. Kakšne posebne produktivnosti v takem ravnanju ni videti. Seveda bomo na to neproduktivnost pozabili, če nas bosta slovenska in hrvaška politika najverjetneje že prihodnje dni presenetili, ko bosta v javnost posredovali dogovor o arbitraži. Manjkala bo le še pravična arbitraža (tudi, če ji ne bodo rekli ex aequo et bono). Takšna, ki bo znala potegniti dovolj mehko črto v sicer dodobra prepletenem in zapletenem prostoru. Ampak kdor je v tem prostoru živel, se še zelo dobro spominja, kako so potekale meje leta 1991. In če so bile za ta prostor dobre tedaj, bodo morale ostati še za veliko naslednjih let.

Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela