Še en števec: zdaj tudi za toplo vodo

Ljubljana – Še preden se je polegel prah okoli obvezne namestitve delilnikov toplote v večstanovanjskih hišah pred tremi leti, je praksa dokazala, da je bila ta poteza zakonodajalca zgrešena. In še preden jo je utegnil popraviti, si je omislil izpeljati novo podobno neumnost: etažni lastniki bi morali vgraditi še posebne vodomere za toplo vodo. Nov dodatni števec torej.

Ministrstvo za infrastrukturo je našlo podlago za to v zakonu, zanj pa v evropskih direktivah. In spet jo je (podobno kot pri delilnikih toplote in sprva pri energetskih izkaznicah) prikrojilo svojemu razumevanju stvari. Do 22. marca letos mora sprejeti nov pravilnik o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli. Načeloma naj bi, pojasnjujejo, ohranili stari način delitve stroškov za ogrevanje in pripravo tople vode, prilagodili pa bi ga evropski direktivi o energetski učinkovitosti iz leta 2012. Predvsem gre za obvezno vgradnjo števcev porabe tople vode. Drugi sklop novosti se nanaša na popravljanje napak starega pravilnika o delitvi stroškov toplote (korekcijski faktorji, delitev stroška na fiksni in variabilni del, pristojnosti akterjev v delitvi ...).

Osnutek akta je bil do 15. januarja v javni obravnavi, stroka in potencialni uporabniki pa so ga dobesedno raztrgali. Njihova stališča se sicer razlikujejo, soglašajo pa, da je pravilnik tehnično in vsebinsko nedorečen, pomanjkljiv, nekonsistenten, predvsem pa, da napačno povzema evropsko direktivo.

Trije pogoji

Na kratko: evropska direktiva izhaja iz podmene, da je uporaba individualnih števcev ali delilnikov stroškov ogrevanja za dele večstanovanjske stavbe z daljinskim ali skupnim centralnim ogrevanjem koristna le, če lahko posamezni odjemalci uravnavajo svojo porabo toplote (torej, če so njihovi radiatorji opremljeni s termostatskimi ventili) in če je namestitev delilnikov oziroma števcev tehnično izvedljiva in ekonomsko upravičena. To za nove stavbe ni vprašljivo, drugače pa je v starih, tehnično neprilagojenih stavbah, kjer vgradnja števcev terja večji vložek, predelavo razvodov ali večje število merilnih naprav. Po kriterijih EU je vgradnja ekonomsko upravičena, če se račun zaradi vgradnje števca zmanjša za 30 odstotkov! V okoliščinah, ko naložba v individualno delitev stroškov ne bi bila ekonomsko upravičena, se lahko država tej zahtevi izogne, a mora predlagati alternativne, stroškovno učinkovite načine merjenja.

Na to ključno napako je predlagatelje pravilnika opozorila tudi Inženirska zbornica Slovenije (IZS). Dejstvo je, da večina slovenskih večstanovanjskih stavb nima vgrajenih termostatskih ventilov. »Sicer je tehnično mogoče vgraditi vse, izvesti vsakršno merjenje,« pravi Mitja Lenassi iz IZS, »vprašanje pa je, koliko to stane oziroma kolikšne prihranke prinese.«

V podobno kislo jabolko smo ugriznili pred tremi leti, ko nam je država naložila vgradnjo kalorimetrov ali delilnikov na radiatorjih. Oster revolt javnosti in nasprotovanje stroke nista zalegla. Zdaj so merilne naprave, ki omogočajo indikacijo dejanske porabe toplote, po ocenah vgrajene v 90 odstotkov večstanovanjskih stavb, njihov učinek pa je po treh ogrevalnih sezonah pičel. Ponekod so bili prihranki v odstotkih res dvoštevilčni, a zaradi obnove ovoja stavbe, zamenjave oken itn., ne pa zaradi znižane porabe.

Prazne obljube

Na drugi strani pa je vse več konfliktov med sostanovalci zaradi neustrezne izbire ponudnika delilnikov in izvajalcev delitve, nesporazumov okoli korekturnih faktorjev, očitno nepoštene razdelitve stroškov, pri čemer so nekateri ob zaprtih radiatorjih na toplem plačevali zanemarljivo malo, drugi pa so v neogretih prostorih dobivali enormno visoke račune. Kot je dejal energetski strokovnjak Matjaž Malovrh, ki je že od vsega začetka opozarjal na pomanjkljivosti sistema in na neskladje z evropskimi smernicami, so bili ob promociji delilnikov obljubljeni veliki prihranki, a se obljube niso uresničile. Izkazalo se je, da so ogrevalni sistemi v večstanovanjskih stavbah večinoma tehnično pomanjkljivi in ne izpolnjujejo osnovnih pogojev za pravično delitev stroškov, niti ne zagotavljajo, da bi vsako stanovanje dobilo toliko toplote, kot jo potrebuje.

Prihranki pri toploti za ogrevanje vsekakor niso bili 30-odstotni. Država bi se lahko delilnikom izognila, a ni razmišljala o alternativah. Še več, tri leta kasneje zahteva tudi števce za toplo vodo – čeprav je vsakomur (ne le strokovnjakom) jasno, da zaradi namestitve števca na pipo ne bomo porabili 30 odstotkov manj tople vode. Bodo pa lahko služili dobavitelji števcev.

Pojasnila še pridejo

Ministrstvo za infrastrukturo smo zaprosili za pojasnila o predlaganih spremembah. Pravilnik so v javni obravnavi raztrgali, slišati pa je tudi, da bodo vladni uradniki nekatere prvotne zahteve umakniti ali omiliti. Predvsem se vrtijo okoli obveznosti nameščanja novega števca, saj si ne morejo privoščiti še ene fronte, podobne tisti z delilniki.

Po zadnjih uradnih razlagah bodo števce za pripravo tople sanitarne vode potrebovale večstanovanjske stavbe z več kot štirimi posameznimi deli, ki se oskrbuje s toploto iz daljinskega ogrevanja ali iz skupne kotlovnice. Podobne zahteve izhajajo že iz starih podzakonskih aktov, obravnavani pravilnik pa zgolj povzema novi energetski zakon. Najnovejša uradna razlaga je, da bo treba vodomer za toplo vodo za vsak posamezni del vgraditi »le v primeru, če topla voda v posamezni del vstopa na enem mestu in je vodomer možno vgraditi tako, da je dostopen iz skupnih prostorov«. Poleg te določbe prinaša akt še kopico sprememb v sistemu delitve stroškov za ogrevanje, na primer drugačna pravila o določanju korekcijskih faktorjev in drugačno razmerje med fiksnim in spremenljivim delom stroška za ogrevanje (več o predlogih in nasprotnih predlogih iz javne obravnave prihodnjič).