Se premier smehlja tudi ponoči?

Bo Pahor nekoč dobil svoj spomenik ali sramotilni steber? Dejstvo je, da so bili v slovenski politiki tudi predvojni mojstri v izgubljanju ozemelj in suverenosti, zato je upravičena bojazen, da nas utegne sedanji premier potunkati v še en dvomljiv sporazum.

Objavljeno
31. oktober 2009 21.54
Boris Jež
Boris Jež
Boris Jež
Na slovesni večerji je slavna filmska zvezda Greta Garbo sedela poleg znanstvenika, ki je proučeval življenje mravelj. O tem je tudi zelo rad govoril. Toda igralka se je vedno bolj dolgočasila. Ko je sosed spet začel: »Vidite, mravlje so prav tako oborožene kot mi, imajo policijo in vojsko ...« ga je prekinila: »Kaj jim vse to pomaga, če pa nimajo mornarice!«

Tu smo Slovenci: premoremo policijo, vojsko in podobne reči, mornarica pa je v neki lužici, ki ji pravimo morje. Celo Splošno plovbo, ki imenitno posluje, so bogvedi zakaj prodali nekemu Nemcu. Znanstveniku verjetno ni uspelo povedati, da imajo mravlje tudi »politično« hierarhijo, ki deluje skoraj kot avstro-ogrsko uradništvo. Pri nas pa se prav zavoljo tiste lužice poraja dvom o sposobnostih vladajoče elite. Zaradi nejasnosti v zvezi s Hrvaško in arbitražo marsikdo pomišlja v pogajalske sposobnosti Boruta Pahorja, nejasnosti in dvomi pa bodo gotovo živi še nekaj let, kajti arbitraže so kot muholovci: ko se ujameš v to ali v to past, ti lahko priskoči na pomoč samo še konec sveta.

Nekdanji ameriški veleposlanik v Beogradu Zimmerman je dejal, da gre v Sloveniji za »garbo nacionalizem«, s čimer je imel v mislih samovšečnost Grete Garbo. Dobro, recimo da je bilo tako, toda ta »garbo nacionalizem« je bil v končni posledici uspešen; ni pa bila uspešna »garbo politika« Dimitrija Rupla in ne vemo, kaj nam bo na koncu pričaral »garbo Pahor«.

Po vojni so bili predsedniki vlade Boris Kidrič, Miha Marinko, Boris Kraigher, Viktor Avbelj, Janko Smole, Stane Kavčič, Andrej Marinc, Anton Vratuša, Dušan Šinigoj, Lojze Peterle, dvakrat Janez Drnovšek, Andrej Bajuk, Anton Rop, Janez Janša in zdaj Borut Pahor. Če smo imeli pri (poosamosvojitvenih) predsednikih države kar srečno roko, je našteti seznam mnogo bolj »razgiban«. Staneta Kavčiča, denimo, so celo odstavili, čeprav je v tistih težavnih, »svinčenih« časih videl Slovenijo mnogo moderneje kot številni sedanji politiki. V Ljubljani so mu te dni postavili spomenik, kar je spet izzvalo hrup v šenflorjanskem kokošnjaku.

Bo Pahor nekoč dobil svoj spomenik ali sramotilni steber? Dejstvo je, da so bili v slovenski politiki tudi predvojni mojstri v izgubljanju ozemelj in suverenosti; pridobili smo le Primorsko, vendar ne po zaslugi politikov. Zato je upravičena bojazen, da nas utegne sedanji premier potunkati v še en dvomljiv sporazum.

Pravzaprav bi se morali zgledovati po Češki in Vaclavu Klausu: mi ubogamo, karkoli nam naročijo iz Bruslja ali Washingtona, Klaus pa z lizbonsko pogodbo drži v šahu celotno Evropsko unijo. No, in če smemo podvomiti v diplomatske sposobnosti na političnem vrhu (ne pozabimo »Ruplove« avstrijske državne pogodbe), moramo biti skeptični tudi do nižjih slojev našega političnega mravljišča. Če se z državnim ozemljem in tisto lužico dela po domače, kako je šele v občinah. Anton Globočnik je že leta 1880 napisal navodila slovenskim županom: »Iz občinske imovine ti županje, ki zdaj žive, naj ne izmolzejo vsega dobička. Kar je konci leta prebitka od troškov, to naj se prihrani v prihodnje leto

Nekaj podobnega je skoraj poldrugo stoletje pozneje z nekakšnim kodeksom javnih uslužbencev (torej tudi politikov) poskušal Gregor Virant, a se je vse skupaj bedno razvodenelo. Že njegov šef Janez Janša je izmolzel ves dobiček, da o županih niti ne govorimo, in zdaj prihaja na dan resnični primanjkljaj v šentflorjanskih financah.

Nista pa ne Globočnik ne Virant načenjala vprašanja usposobljenosti politikov in uradnikov, ki v nekaterih primerih ni sporna, nasplošno pa je v našem političnem osončju kar dvomljiva. Potrebovali bi temeljitejše raziskave, kaj ljudstvo mrmra o menedžerjih (ki podjetja uničujejo drugo za drugim), o jalovi državni upravi, o parlamentu kot resničnostnemu šovu à la Kmetija, in navsezadnje o vrhu politike.

Gospodarske razmere počasi najedajo srednji sloj, kar je najslabše za vsako družbo. Bomo sčasoma ugotovili, da se tudi t. i. elita kobaca v lastni nesposobnosti? Vsekakor bo Pahorjeva »garbo diplomacija« z neutrudnim smehljanjem svojevrsten, upajmo, da ne boleč test. Se premier smehlja tudi ponoči med spanjem?

Iz NeDela