Tiskane izdaje
Piran – V morje so včeraj izpustili Jožico, Ano, Eriko in Matjaža, še štiri želve, katerih potovanje bodo znanstveniki Inštituta za biodiverziteto Univerze na Primorskem spremljali s pomočjo satelita. S posebnimi oddajniki, pritrjenimi na oklep, želve raziskujejo v okviru evropsko financiranega projekta Netcet. Ugotovijo želijo predvsem, kje prezimujejo.
Pred dvema mesecema so na piranski mestni plaži v morje izpustili dve želvi, stari približno tri leta. Mauro in Rino sta od takrat preplavala vsak po približno 220 kilometrov. Mauro se še zmeraj zadržuje pred gradeško laguno, Rinov oddajnik je imel v začetku nekaj težav, kasneje se je velikokrat oglasil pred italijansko obalo, nekoliko južneje od beneške lagune, vendar se je Rino po vsej verjetnosti ujel v mrežo, saj so kasneje prejemali podatke samo z enega mesta.
V našem morju prebivajo predvsem mlajše karete
Oddajnik sporoča podatke satelitu, ko pride želva na površje. Znanstvenike zanima njihova pot, pogostost in globina opravljenih potopov ter temperatura morja. Tako jih bodo spremljali približno eno leto, po tem času pa oddajniki sami odpadejo z želvinega oklepa.
V našem morju prebivajo predvsem mlajše karete – starost preiskovanih je od tri do šest let –, saj o njih vedo znanstveniki najmanj. Medtem ko je raziskano, da pozno jeseni odplavajo iz našega morja, znanstveniki ne vedo, kam. Predvidevali so, da se bo pot katere od želv slabo končala, toda večina bi jim morala poslati dragocene podatke. Še tri želve bodo kmalu izpustili iz puljskega centra za rehabilitacijo želv, kamor jih, tako kot v piranski akvarij (ki je tudi center za rehabilitacijo karet) prinesejo ribiči.
Po nesreči ujetim želvam poskušajo pomagati
Podatki iz programa Netcet bodo pomagali pri ukrepih za zmanjšanje nevarnosti, ki grozijo želvam, saj bodo morali ob koncu projekta čez eno leto nosilci pripraviti strategijo njihovega varstva. Države udeleženke v projektu jo bodo morale upoštevati v svoji zakonodaji. Eden od nasvetov, ki ga upoštevajo ribiči, je, da ujetim želvam, zajetim v njihove mreže, pomagajo tudi tako, da jih še nekaj časa pustijo na krovu bark, čeprav na prvi pogled ne kažejo več znakov življenja, saj si nekatere lahko opomorejo, ko so dalj časa na zraku.
Nosilca projekta s koprske univerze sta Bojan Lazar, vodja slovenskega dela širšega projekta, v okviru katerega raziskujejo tudi kite in delfine, ter Tilen Genov.
