Tiskane izdaje
Ljubljana – Nove demonstracije sindikatov javnega sektorja napovedujejo začetek vroče jeseni, ki lahko preraste v splošno stavko. Medtem ko zaradi posegov v plače in druge javne izdatke gorijo ulice Pariza, Madrida in Aten, Slovenija večjih nemirov zaradi politike zategovanja pasu še ni doživela. A se jim bo, po mnenju naših sogovornikov, težko izognila.
Varčevalni procesi so se pri nas začeli že v času vlade Boruta Pahorja (SD). Ta je počasi začela izvajati fiskalno konsolidacijo, ki jo od zadolžene Slovenije še vedno zahtevajo EU in mednarodni finančni trgi, splošna stavka javnega sektorja in protesti pa so v pol leta doleteli tudi vlado Janeza Janše (SDS). Premier je, sicer v drugem kontekstu v Piranu, nedavno tudi sam mlade pozval k demonstracijam za fiskalno pravilo, zdaj pa jih bo – zaradi drugih razlogov, »demontaže« javnega šolstva, znanosti in kulture v Sloveniji, kot mu očitajo sindikati –, tudi dobil.
Ko poči Slovencem
Predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Dušan Semolič ne dvomi, da so tudi v Sloveniji ljudje nezadovoljstvo z varčevalnimi ukrepi pripravljeni pokazati na ulici.
»Demonstracije so možne v zelo kratkem času. Vse več zaposlenih tako iz javnega kot zasebnega sektorja namreč postaja žrtev politike, ki se ravna po diktatu neoliberalnih evropskih inštitucij,« opozarja Semolič. Da je bilo pri nas v zadnjih letih manj demonstracij kot denimo v Grčiji, Franciji ali Španiji pripisuje slovenski demokratični posebnosti – referendumu, s katerim je možno izpodbijati ukrepe, ki krčijo socialno državo.
»Sindikati sredstva vedno uporabljamo glede na cilj. Doslej smo bili uspešni z obema metodama, zato bi politik, ki bi podcenil moč sindikatov bodisi prek referendumov bodisi prek stavk in protestov, naredil veliko napako,« domači oblasti žuga prvi sindikalist.
Pri tem svari pred grškim scenarijem, kjer se kljub skoraj vsakodnevnim demonstracijam ne spremeni kaj dosti. »Protesti ne smejo biti sami sebi namen in jih je treba usmeriti na določen čas in cilje. Alternativa pa je, da rečemo, da so gospodje odločevalci vsemogočni in smo tiho, ponižni in vdani v usodo, saj je vse drugo le izguba časa in energije. Na to logiko sindikati ne pristajamo,« razmišlja Semolič.
Toda, ali ni ravno apatija in državljanska neaktivnost ena glavnih karakteristik Slovencev? Predsednik ZSSS odkimava prehitrim zaključkom. »Lahko da je splošni tolerančni prag visok, toda ko enkrat poči, poči. Tisti, ki stavi na pregovorno slovensko pohlevnost, ne pozna karakterja ljudi, ki tukaj živimo,« pravi Semolič in spomni na množične sindikalne proteste v letih 2009, 2007 in 2005, ki so brez nasilja zaustavili nekaj ključnih političnih projektov.
Proti mehkemu totalitarizmu
Tudi politolog Rudi Rizman meni, da je razlogov za nezadovoljstvo nad družbenimi razmerami v Sloveniji več kot dovolj.
»Producira jih desnosredinska vlada, ki je v krizi kot izrednem stanju zavohala priložnost, da po receptu Orbana in ameriških republikancev uveljavi permanentno in neomejeno vladavino desnice na področjih ekonomije, znanosti, izobraževanja, medijev, sodstva, kulture in drugih ključnih sferah družbe,« ocenjuje predavatelj na ljubljanski filozofski fakulteti. Takšen model imenuje »mehki totalitarizem,« saj je trd do lastnih državljanov, v odnosu do višjih nadnacionalnih avtoritet (EU, Nato in druge) pa izrazito servilen in nepripravljen na pretrese v širšem geopolitičnem okolju, kot bi bil recimo razpad EU.
Po Rizmanovem mnenju mora svoj del odgovornosti sprejeti tudi levica, ki ni bila sposobna ponuditi politične alternative vladavini desnice. Zato bi si progresivno usmerjena civilna družba in njeni novi igralci lahko prej ali slej poiskali nove organizacijske oblike uveljavljanja alternativnih zamisli.
